Starejši odrasli – to je odrasli, stari 65 let in več – so najbolj heterogena skupina med vsemi generacijsko opredeljenimi segmenti prebivalstva.
To je poglavitna posebnost te ciljne javnosti. Vsem je skupno le:
- nominalna starost _ starejši so od 65 let
- dejstvo, da so pojavi, povezani s staranjem, neizogibni (se pa pri posameznikih zelo različno pojavljajo)
Tako rekoč po vsem ostalem se posamezniki v populaciji starejših odraslih razlikujejo – od zdravstvenega stanja, do načina življenja, od izobrazbe do značajskih lastnosti. To dejstvo vpliva na načrtovanje in izvajanje komunikacijskih dejavnosti na dva načina – glede a to, ali je komuniciranje namenjeno posameznikom, ali večjim skupinam ljudi v določeni starosti nad 65 let.
Pri pripravi komunikacijskih strategih, metod, kanalov in orodij komuniciranje je smotrno in priporočljivo upoštevati značilnosti, ki prevladujejo v večjem delu populacije.
Pri komuniciranju s posamezniki, starimi nad 65 let, pa je treba predvsem upoštevati, da skoraj ničesar ni mogoče posploševati in je treba predvsem upoštevati vsa načela na posameznika osredotočene zdravstvene obravnave in tudi komuniciranja.
Populacija starejših od 65 let
Značilnosti te ciljne javnosti:
- V tej populaciji je statistično znatno več ljudi z oviranostmi in zmanjšanimi zmožnostmi, kot v mlajših generacijah
- Statistično znatno več je v tej populaciji bolnikov z eno ali več kroničnimi boleznimi
- V tej populaciji je le manjši delež zaposlenih, večinoma gre za upokojence
- Statistično je v tej populaciji digitalna pismenost slabša, kot v mlajših segmentih prebivalstva (precej velik del te populacije sploh ne uporablja digitalnih orodij)
- Statistično je v tej populaciji zdravstvena pismenost manjša, kot v ostalih segmentih odraslega prebivalstva
- Statistično več kot v drugih delih prebivalstva je v tej populaciji krhkosti v vseh njenih dimenzijah in manj prožnosti
- Večina ljudi v tej populaciji doživlja slabenje vida in sluha
- Večina ljudi v tej populaciji doživlja kognitivne spremembe, ki so sprva blage, a se s starostjo povečujejo tudi pri sicer zdravih
- S starostjo v tej populaciji narašča delež bolnikov z demenco, ki močno vpliva tudi na zmožnosti komuniciranja
- Vrednote, prepričanja, stališča, norme, vsakdanje prakse in celo jezik se pri večini razlikujejo od mlajših generacij – čim večji je generacijski razkorak, tem večje so možne kulturne razlike
- V tej starostni skupini je velik delež ljudi pod pragom tveganja revščine (v letu 2022 po podatkih Statističnega urada RS 18,9 % vseh prebivalcev Slovenije, starejših od 65 let[1])
- S starostjo se pri mnogih starejših odraslih ožijo socialne mreže
- V tej starostni skupini je s starostjo vse večji delež tistih, ki ne vozijo osebnega avtomobila in imajo probleme z mobilnostj
Posamezniki starejši od 65 let
Na ravni posameznika ni mogoče ničesar posploševati.
- Pri vsakem posamezniku je treba raziskati, v kakšnem stanju in okoliščinah se nahaja, ali obstajajo oviranosti in zmanjšane zmožnosti, ki bi lahko vplivale na komuniciranje in učinkovitost komuniciranja.
- Zavestno se moramo potruditi, da izključimo stereotipe, predsodke, posploševanje in transfer
- Potruditi se je treba čim bolje spoznati vsakega posameznika in prilagoditi komuniciranje potrebam konkretnega uporabnika zdravstvenih storitev, vključno z uporabo orodij za premoščanje morebitnih oviranosti in zmanjšanih zmožnosti
[1] Statistični urad Republike Slovenije, spletni podatki: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/0867206S.px/table/tableViewLayout2/, dostop 4.9.2023
Področja zdravstvenega komuniciranja, na katera še posebno močno vplivajo značilnosti in posebnosti starejših odraslih, so predvsem:
- dostopnost do informacij,
- dostopnost do posvetovanja z zdravstvenimi delavci – zlasti še z izbranim osebnim zdravnikom in zdravniki specialisti, pa tudi z negovalnim osebjem,
- sporazumevanje z zdravstvenimi delavci,
- komunikacijska podpora pri upravljanju s kroničnimi boleznimi,
- upoštevanje zdravstvenih navodil,
- navigacija po kliničnih poteh,
- motiviranje,
- paliativna oskrba, prenos opravilne sposobnosti, tudi umiranje in smrt,
- razmejitev težav, ki so del normalnega staranja od drugih zdravstvenih težav,
- preprečevanje, da bi starejšim odraslim različni zdravniki predpisovali preveč zdravil in preprečevanje škodljivih oblik samozdravljenja ali alternativnega zdravljenja.
Spremembe, ki jih prinese staranje samo
Čeprav je populacija starejših odraslih tako silno raznolika, je dejstvo, da procesi staranja pripeljejo do določenih sprememb tudi pri tistih, ki so sicer zdravi (zdravo staranje). Te spremembe vplivajo tudi na komuniciranje, zlasti na dostop do informacij, zanimanje, pozornost, razumevanje in pomnjenje. Gre za spremembe, ki so del normalnega procesa staranja in je treba razlikovati od posledic bolezni.
Spremembe na področju telesnih zmožnosti, ki vplivajo tudi na zmožnost komuniciranja:
- gibčnost (sklanjanje do nizkih polic z gradivi, zmožnost gestikuliranja …),
- mišična moč (držanje tablice ali telefona, artikulacija besed, pisanje…),
- splošna gibalna oviranost – uporaba vozička (problem doseganja okenca sprejemnih pisarn, brošurnikov …),
- hitrost pri izvajanju gibov (hitrost pri uporabi računalniške miške, hoji – na primer ob odzivanju na klicanje v ambulanto …),
- fina gibljivost in občutljivost prstov in rok (pisanje, uporaba računalnika, uporaba manjših tiskovin …),
- motnje ali izguba govornih organov,
- spremembe kognitivnih funkcij,
- pomnjenje – zlasti delovni in kratkoročni spomin,
- sklepanje na podlagi kompleksnih informacij,
- pozornost,
- motnje delovanja senzoričnega zaznavanja – predvsem motnje vida in sluha.
Nekatere s starostjo povezane spremembe se v blagi obliki začnejo pojavljati že zgodaj – slabenje kontrastnega vida na primer že po 40 letu starosti.
Krhkost
Starejši odrasli z visoko stopnjo krhkosti, zlasti še, če se počutijo odrinjeni, zapuščeni, necenjeni, lahko že zaradi krajše bolezni in manj kritičnih dogodkov zdrknejo na raven, ko niso več zmožni povsem samostojnega življenja in potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Pogosto starejši odrasli, ki so izpostavljeni stereotipom in s stereotipi o »starčkih« pogojenim načinom komuniciranja (ali nekomuniciranja), stereotipne predstave, ponotranjijo. To vodi k temu, da dejansko postanejo krhki in nemočni – bolj, kot bi bili, če bi bili deležni drugačnega, spoštljivega, empatičnega in spodbudnega odnosa – odnos pa se izraža skozi komuniciranje. Krhkost negativno vpliva na pripravljenost starejših odraslih za pogovor, za obisk zdravstvene ustanove, zmanjšuje aktivno sodelovanje pri načrtovanju zdravstvenih ukrepov, pri izvajanju priporočenih dejavnosti – krhko osebo pasivizira in marsikdaj tudi spremembe, ki jih prinesejo bolezni, pogoste po 65 letu starosti, zgoraj navedene oviranosti in zmanjšane zmožnosti samo še potencirajo. Zaradi demence, kapi in drugih bolezni, ki prizadanejo možgane in govorne organe, nastopijo hude oviranosti na področju miselnih zmožnosti in besednega sporazumevanja:
- dizartrija,
- afazija,
- apraksija.
Potrebna je velika izurjenost na področju komuniciranja, da vsi, ki delajo z dementnimi, podpirajo preostale komunikacijske sposobnosti (jezikovne in govorne), izgubo zmožnosti premoščajo kolikor je le mogoče z uporabo dopolnilne in nadomestne komunikacije, metode lahkega branja, v kasnejši fazi bolezni pa morajo obvladati tudi komunikacijo z gibi, glasbo, dotiki, vonji in aromami, predvsem pa posebno metodo pogovarjanja z dementnimi osebami – validacijo. Osebe z demenco v fazi, ko postane besedno sporazumevanje zelo oteženo, potrebujejo predvsem občutek varnosti, topline, sprejetosti in ohranjenega osebnega dostojanstva. Dobro izurjenost v komuniciranju z dementnimi osebami potrebujejo vsi, ki delajo z njimi, usposabljanje na tem področju je pomembno tudi za njihove svojce in bližnje. Tako je mogoče ublažiti stiske, ki jih povzroča zamiranje komunikacijskih zmožnosti, pa tudi težave s čustvi, razpoloženjem in duševnimi motnjami, ki spremljajo demenco.
Potreba po temeljitem izobraževanju zdravstvenih in skrbstvenih delavcev na področju komuniciranja z dementnimi ljudmi je zajeta tudi v strategiji obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2030, ki jo je vlada RS sprejela poleti 2023.
Kulturno kompetentna zdravstvena oskrba in komuniciranje s starejšimi odraslimi
Starejši odrasli so večino svojega življenja preživeli v kulturnem okolju, ki se je razlikovalo od sodobnosti. Mnogi prebivalci Slovenije, starejši od 65 let, so se priselili iz drugih kulturnih okolij in njihov prvi, materin jezik ni slovenščina.
Predvsem je pomembno pri vsakem posamezniku spoznati kulturne prvine (vrednote, koncepte in stališča), ki najbolj vplivajo na zdravje in odnos do zdravja in zdravljenja:
- kaj so determinante kakovosti življenja, kakovostne starosti; kaj je kakovostna zdravstvena obravnava; kaj je kakovostna nega,
- kako pomembno je za posameznika, da sodeluje pri odločanju o sebi, pa tudi širše – na primer, kako pomembno je sodelovanje na volitvah, referendumih, pri skupnih verskih obredih,
- kako pomembno je za posameznika, da lahko odloča o svojih finančnih in premoženjskih zadevah
- kako sprejemljivo je prositi za pomoč,
- kakšni so osebni pogledi in stališča do tega, kaj je zdravje in kaj bolezen ,
- odnos do oviranosti in zmanjšanih zmožnosti; odnos do pripomočkov za premoščanje le-teh,
- stališča do prehranjevanja, preference in zavračanja na prehranskem področju (vključno z verskimi predstavami glede prehrane),
- jezik, v katerem se oseba najlažje sporazumeva; pisava, ki jo najlažje bere,
- predstave in dojemanje starosti in staranja,
- predstave o družbenih vlogah – o lastni vlogi in vlogi drugih, vlogi spolov in generacijskih vlogah,
- koncepti, povezani z družino,
- odnos do avtoritet,
- dojemanje zdravstvenega sistema in sistema socialnega varstva, razumevanje vloge posameznih dejavnikov v teh sistemih in pravic, ki pripadajo posamezniku, do kakovostnih storitev,
- načrtovanje za čas, ko sodelovanje v komunikaciji ne bo več možno, opredelitev vloge pooblaščencev, želje glede paliativne oskrbe, umiranja in smrti,
- potrebe po duhovni oskrbi in izpolnjevanju verskih norm.
Da bi dosegli sodoben način klinične komunikacije in preko tega sodobne, na osebo osredotočene zdravstvene oskrbe tudi za te starejše odrasle, je potrebno načrtno uporabljati katero od komunikacijskih strategij, ki so jih strokovnjaki za klinično komuniciranje razvili prav za večjo vključenost starejših odraslih v procese zdravljenja in oskrbe . Te strategije predvsem naslavljajo naslednja področja:
- določitev jasnih ciljev zdravstvene oskrbe – tako s stališča zdravstvenih strok, kot s stališča uporabnika,
- poti in načini, kako si uporabnik predstavlja doseganje svojih ciljev in usklajevanje z možnostmi s stališča stroke,
- prilagajanje komunikacijskih procesov in orodij potrebam uporabnika – vključno z neverbalnimi oblikami komuniciranja,
- zagotavljanje komunikacijskega okolja, ki podpira kakovostno in učinkovito komuniciranje,
- uporaba vseh razpoložljivih podpornih orodij (tiskana in digitalna gradiva, oblikovana za starejše; lahko branje, nadomestna in dopolnilna komunikacija; digitalna orodja, namensko prilagojena starejšim; validacija).
