Mednarodna zveza zobozdravnikov ali ang. World Dental Federation (FDI) je skupaj s pacienti, zobozdravniki, akademiki, raziskovalci, plačniki, partnerji in zdravstvenimi delavci razvila definicijo ustnega zdravja z namenom oblikovanja skupnega razumevanja in opredelitve ter njene kompleksnosti. Ustno zdravje ali ang. Oral Health (OH) je opredeljen kot več-dimenzionalni konstrukt, ki vključuje sposobnost govora, nasmeha, vonja, okusa, dotika, žvečenja, požiranja in izražanja čustev samozavestno, brez bolečin, nelagodja in bolezni stomatognatega sistema. Ustno zdravje, tako kot tudi druge vidike zdravja, določajo različne determinante notranjega, naravnega in družbenega okolja posameznika, ki se nadalje opredeljuje kot temeljna sestavina sistemskega, fizičnega in duševnega zdravja ter dobrega počutja. Na ustno zdravje vplivajo človekove spreminjajoče se izkušnje, dojemanja, pričakovanja in sposobnost prilagajanja okoliščinam. Obstaja ob kontinuumu, na katerega vplivajo vrednote in medosebni odnosi ljudi in družbe. Odraža fiziološke, socialne in psihološke lastnosti, ki so bistvene za kakovost življenja.

Svetovna zdravstvena organizacija ali ang. World Health Organization (WHO) pa je ustno zdravje opredelila kot stanje odsotnosti ustno-obrazne bolečine, rakavih obolenj, lezij ustne sluznice, razvojnih nepravilnosti, bolezni obzobnih tkiv, zobne gnilobe, izgube zob in drugih bolezni, ki kakorkoli omejujejo posameznikovo zmožnost grizenja, žvečenja, smejanja, govora in psihosocialnega blagostanja.

Iz obeh definicij, ki sta zelo široko in podrobno razčlenjeni, izhaja, da je ustno zdravje pomembno pri vsakodnevnem delovanju posameznika in da je tesno povezan s sistemskim zdravjem. Vsak posameznik ima glavno vlogo pri ohranjanju in krepitvi svojega ustnega zdravja, zato preventivna zobozdravstvena dejavnost in ustrezna skrb za ustno zdravje lahko bistveno pripomoreta k ohranitvi in izboljšanju ustnega in posledično tudi sistemskega zdravja ter kakovosti življenja. Zato je zaželeno starostnikom posvetiti več preventivnih dejavnosti. Zobozdravstveno varstvo starostnikov bi se moralo integrirati v že obstoječe koncepte socialnega in zdravstvenega varstva starostnikov, saj za dobro fizično, duševno in socialno počutje je ustno zdravje zelo pomembno. Brezzoba, pomankljiva ali neoskrbljena ustna votlina lahko vodi v izgubo dobrega počutja in samospoštovanja starostnika ter njegove socialne umestitve v družbo. Obratno pa ohranjena ali zdrava ustna votlina pomembno vpliva na njegovo psihosocialno dobro počutje. Za statortnike je torej izredno pomembna zaščita žvečne funkcije, z namenom ohranjanja dobre fizične in psihosocialne kakovosti življenja.

Ustna votlina je okno v zdravje celotnega organizma, saj je njeno zdravje tesno povezano s splošnim zdravjem. Namreč, ustna votlina predstavlja skupaj z zobmi začetek prebavne poti. Ustno odprtino obkrožata zgornja in spodnja ustnica. Na robovih ustnic prehaja koža obraza v ustno sluznico. Ustni preddvor je del ustne votline, ki se nahaja med ustnicami in lici na zunanji ter med maksilo in mandibulo na notranji strani.

Staranje je naraven fiziološki proces, kjer prihaja do sprememb celotnega organizma, vključno z ustno votlino in zobovjem. Zaradi, fizičnih sprememb in starostnih sprememb tkiv, starejše osebe izvajajo redkeje ustno higieno, kar lahko vpliva na pojav različnih bolezenskih stanj, tako na zobeh, dlesnih kot tudi na ustni sluznici. Do sprememb prihaja tudi v ožilju, kar lahko pripelje do motenj v prehranjevanju in presnovi tkiv. Veziva počasi sklerozirajo, epitel in kostnina pa počasi atrofirata, kar je najbolj opazno na čeljustnih kosteh. Naštete spremembe pa povzročajo nagnjenost k okužbam in razvoju bolezni v ustni votlini.

Motnje delovanja žlez slinavk so opredeljene kot kvantitativne ali kvalitativne spremembe v izločanju sline. Lahko gre za povečanje izločanja sline ali hiperfunkcija ali za zmanjšanje izločanja sline ali hipofunkcija.

Sialoreja, znana tudi kot hipersalivacija ali prekomerno slinjenje, pomeni prekomerno izločanje sline in je pri odraslih osebah razmeroma redka. Pojavlja se kot posledica prave hiperfunkcije žlez slinavk (primarna sialoreja), najpogosteje pa je povezano s prelivanjem sline iz ust zaradi motenega živčno-mišičnega nadzora z moteno prostovoljno oralno motoriko ali motnjami v senzoriki (sekundarna sialoreja). Zapletenost pri upravljanju sline je predvsem posledica mišične spastičnosti in slabšega nadzora palatolingvalnih mišic.

Sialoreja se torej opredeljuje kot nezmožnost nadzora ustnega izločanja, kar povzroči prekomerno količino sline v orofarinksu. V hudih primerih lahko to kopičenje sline povzroči slinjenje, ki je pogost simptom številnih nevroloških in otorinolaringoloških motenj. Nevrološke motnje, pri katerih je slinjenje problematično, vključujejo Parkinsonovo  bolezen (PD), atipične parkinsonske sindrome, amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), ki posledično lahko vodi do aspiracijske pljučnice, cerebralno paralizo, psevdobulbarno paralizo in možgansko kap. Sialorejo lahko povzroči nevromuskularna disfunkcija, hipersekrecija, senzorična disfunkcija ali anatomske nepravilnosti, kot na primer makroglosija, oslabelost obraza ali orofaringsa.

Pri PD se slinjenje pripisuje motnjam požiranja in ne povečanemu pretoku sline. Pri bolnikih s PD so ugotovili zmanjšano hitrost nestimuliranega in stimuliranega pretoka sline ter povečano pogostost kserostomije.

ALS je progresivna nevrodegenerativna bolezen motoričnega nevrona, ki ga selektivno prizadene tako na centralni (prvi motorični nevron) kot na periferni ravni (drugi motorični nevron). Približno 50 % bolnikov z ALS je prizadetih zaradi okvare nadzora proizvodnje sline med potekom bolezni, skoraj četrtina bolnikov pa razvije zmerne do hude simptome. Pri slednji se sialoreja kaže destruktivno, predvsem pri bolnikih z bulbarno paralizo (disfagija in dizartrija), pri katerih je sialoreja povezana z izločanjem sluznice in sline ter zmanjšano sposobnostjo požiranja izločkov, zaradi patoloških sprememb, ki povzročajo spastičnost jezika, slabšo orofacialno funkcijo in odpoved nadzora palatolingvalnih mišic, oslabelost obraznih mišic, pa tudi nezmožnost ohranjanja oralne in bukalne funkcije, kar se posledično kaže z maceracijo kože, premočenjem oblačil in poslabšanjem dizartrije oz. nerazločnega govora. Tudi tveganje za aspiracijsko pljučnico se poveča s prisotnostjo izločkov v grlu in bronhialnem drevesu ter nezmožnosti bolnika, da bi učinkovito izkašljeval zaradi oslabelosti dihalnih mišic.

Sialoreja se pogosto pojavlja tudi kot neželeni učinek zdravil, zlasti pri zdravljenju z atipičnimi antipsihotiki, kot je na primer klozapin. Poleg omenjenega, je hipersalivacija zelo problematična tudi iz psihosocialnega vidika, saj lahko vodi v veliko zadrego, socialno izolacijo, depresijo, okužbe kože in neprijetnega vonja. Zato se pri zdravljenju opravlja terapija z izvajanjem vaj (ki vključuje tudi terapevtske rešitve za požiranje), z ortodontskimi ukrepi in farmakološko terapijo (antiholinergiki, botulin toksin), s kirurškimi ukrepi in obsevanjem žlez slinavk.

Hipofunkcija žlez slinavk je pogosto povezana s stalnim občutkom suhih ust oziroma kserostomijo, ki je opisana v nadaljevanju. Bolniki s hipofunkcijo žlez slinavk, ne glede na etiologijo, se pogosto pritožujejo zaradi suhosti ustne votline, ki je prisotna ves dan, lahko pa povzroči tudi motnje spanja ponoči. Trajna in huda hipofunkcija žlez slinavk pogosto povzroči spremembe na sluznici, povečano aktivnost kariesa ter glivične okužbe ustne votline.

Hipofunkcija žlez slinavk se kaže s:

• Težavami zob in ustne sluznice
  • Suhost in nelagodje ustne sluznice, pekoč občutek v ustih.
  • Suha meja med ustnicami in kožo, razpokane ustnice, jezik se drži neba.
  • Lepljenje hrane in zobnih oblog na zobne površine.
  • Občutek žeje, pogosto srkanje tekočine.
  • Težave pri nošenju snemnih zobnih protez.
  • Atrofična, zastekljena, suha in rdeča ustna sluznica.
  • Lobuliran ali razpokan dorzalni del jezika, atrofija filiformnih papil.
  • Zadah (halitosis).
  • Razjede na sluznici, protetični stomatitis.
  • Pogostejša oralna kandidoza, angularno vnetje ustnic.
  • Povečano število karioznih sprememb na vratnih, sekalnih in obzobnih površinah.
  • Zobne erozije.
• Težavami, povezanimi z vnosom hrane
  • Težave pri požiranju (disfagija).
  • Oslabljena mastikatorna funkcija.
  • Motnje okusa (disgeuzija ali hipogeuzija).
  • Vnetje žrela, laringitis.
  • Ezofagitis, dismotiliteta požiralnika.
  • Refluks, zgaga in slabost.
  • Podhranjenost, zaprtje, izguba telesne teže.
  • Sprememba prehrane, npr. izogibanje suhi in začinjeni hrani.
• Psihosocialnimi težavami
  • Oslabljena kvaliteta življenja.
  • Socialna izolacija.
• Drugimi težavami
  • Težave pri govoru.
  • Motnje spanja.

Zaradi motenega zaznavanja okusa, oslabljene lubrikacije in motnje požiranja se lahko spremeni vedenje, ki vodi k izogibanju določeni hrani. Spremembe v uživanju hrane pa lahko povzročijo pomanjkanje hranil in atrofijo žvečnih mišic ter zmanjšano sposobnost žvečenja. Posledično imajo hipofunkcija žlez slinavk ter z njo povezani simptomi in klinične posledice pogosto negativne učinke na socialno delovanje in kakovost življenja.

Zobje so prav tako podvrženi določenim postopnim spremembam s staranjem, ki se imenujejo starostne spremembe. Zaradi fiziološke obrabe zoba, zobna sklenina se tanjša zaradi pomanjkanja fiziološke regeneracije, kar pa ne velja za dentin in cement.

Zobna sklenina starejših posameznikov postane manj prepustna in bolj krhka. Protetični nadomestki in atricija zob privedejo do makroskopskih sprememb, ki običajno vplivajo na obliko zoba.  Perikimata in imbrikacijske črte se zgubijo, kar povzroči raven videz sklenine oz. površine zoba z manj podrobnostmi kot pri novo izraslih zobeh. Zaradi spremenjene površinske structure prihaja tudi do drugačnega vzorca odboja svetlobe, kar povzroči spremembe v barvi zoba. Vse spremembe v sklenini temeljijo na mehanizmih ionske izmenjave. Vsebnost dušika v sklenini in organski material (pridobljene lamele) se povečujeta s starostjo.

Spremembe v strukturi dentina vključujejo kalcifikacijo zobne pulpe, sekundarno tvorbo dentina in sklerozo dentina (postopna obturacija dentinskih tubulov). Slednji vplivata na zmanjšanje pulpnega volumna. Te, s starostjo povezane fiziološke spremembe, je potrebno ustrezno razlikovati od patoloških sprememb, zlasti kadar povzročajo bolečino ali negativno vplivajo na “z ustnim zdravjem povezano kakovost življenja” starejših posameznikov.

Spremembe v strukturi zobne pulpe so v obliki zmanjšane oskrbe s krvjo, tvorbe več vlaken in manj celic, kar vpliva na zmanjšanje pulpnega volumna. Prav tako prihaja do zmanjšanje sposobnosti regeneracije mieliniziranih in nemieliniziranih živcev. V zobu lahko opazimo tudi pulpne kalcifikacije, pulpni kamni in denticule, ki prispevajo k spremembam volumna pulpne komore. Kronično draženje zaradi zobnega kariesa, globoke zobne restavracije ali škodljive oralne navade lahko povzročijo draženje pulpe, kar sčasoma vodi do pulpne kalcifikacije, ki je povezano z zmanjšanjem občutljivosti zobne pulpe pri starejših pacientih. Starejši pacienti imajo manj živčnih vej in večjo stopnjo mineralizacije živčevja zobne pulpe, ki običajno oslabi ali odloži odzive na toplotne dražljaje in poveča možnosti lažno negativnih odgovorov na teste občutljivosti pulpe med zobozdravstvenim diagnostično-terapevtskim pstopkom. Poleg tega skleroza dentinskih tubulov vpliva na zmanjšani pretok dentinske tekočine, ki še dodatno zmanjša občutljivost pulpe.

Spremembe v strukturi cementa, ki se regenerira skozi vse življenje, a se hitrost regeneracije zmanjšuje s starostjo, vključujejo povečano vsebnost fluoridov in magnezija. V nekaterih okoliščinah se lahko tvori prekomerna količina cementa (hipercementoza), povezana s pospešenim raztezanjem nezaščitenih zob ali vnetnimi dražljaji. Cement lahko vsebuje enega od le nekaj biomarkerjev starosti. Namreč, mikroskopski obročki na zobeh lahko pomagajo v forenziki pri določitvi starosti.

Starostne spremembe, ki vplivajo na morfologijo zob imajo pomembne klinične implikacije, saj lahko zelo vplivajo na rezultate zdravljenja.

Ustna sluznica je pri starejših institucionaliziranih stanovalcih pogosto zelo slaba, saj lahko vključuje hude spremembe sluznice kot so eritematozna in psevdomembranozna kandidoza, travmatične razjede, levkoplakija, eritroplakija in lichen planus.

Ustna sluznica sestoji iz epitelija in vezivnega tkiva, ki imajo pomembne obrambne funkcije, saj zaradi, s starostjo povezanim upadom zaščitne funkcije, je posameznik bolj izpostavljen različnim negativnim učinkom kemikalij in posledično lažjemu prodoru patogenosti v ustno votlino. Stratificiran epitelij vsebuje tesno pritrjene celice in predstavlja fizično barijero pred predorom strupenih snovi in ​​mikroorganizmov. Celice epitelija sintetizirajo tudi več snovi (npr. keratin in laminin), ključne za vzdrževanje sluznične površine. Ustna sluznica, s starostjo, postaja tanjša, bolj gladka, satenastega in pikčastega videza, z izgubo elastičnosti. Na jeziku so vidne izrazite klinične spremembe. Ta, z leti, postaja čedalje bolj gladek, saj izgublja filiformne papile. Prav tako se kaže nagnjenost k razvoju sublingvalnih varic in povečano dovzetnost za različna patološka stanja, kot so glivične okužbe in zmanjšana stopnja celjenja ran.

Pri ocenjevanju stanja ustne sluznice igra pomembno vlogo uporaba protetičnih pripomočkov, ki lahko precej spremeni sluznico, če le ta ni pravilno in ustrezno vzdrževana.

Staranje je kompleksen večfaktorski proces, ki lahko privede do povečane dovzetnosti za kronične vnetne bolezni in mikrobne okužbe, kot je periodontitis. Občutljivost parodonta na razgradnjo parodontalnih oblog je lahko posledica procesa staranja ali posebnih zdravstvenih težav starajočih se posameznikov. Starejši posamezniki imajo višje ravni gram-negativnih bacilov, kot so Pseudomonas aeruginosa, Klebsiella pneumonia in Enterobacter v primerjavi z mlajšimi. Tudi spremembe v prehranjevalnih navadah in variacije v izločkih žlez slinavk lahko vplivajo na rast in razmnoževanje mikroorganizmov v ustni votlini, ki posledično lahko privedejo do parodontalne bolezni. Namreč, spremembe v strukturi in delovanju, vplivajo na odziv gostitelja na mikroorganizme, ki se nahajajo v plaku in na stopnjo recesije parodontalnega tkiva pri starejših. Pri starejših je zato zaznati večjo količino zobnega plaka, ki je posledica gingivalne recesije. Nadalje, izpostavljeni cement zobne korenine in zobna sklenina predstavljata dve različni vrsti trdega zobnega tkiva, z različnimi površinskimi značilnostmi. Te lahko različno vplivajo na hitrost nastajanja in pritrditev bakterij zobnih oblog. Razlike v prehranjevalnih navadah, povečan pretok gingivalnega eksudata iz vnetih dlesni in starostne spremembe v izločanju sline lahko na podoben način prispevajo k večji rasti in razmnoževanju mikroorganizmov.

Stopnja razširjenosti in resnosti parodontalne bolezni se povečuje s staranjem. Najpogosteje se pojavi v tretjem in četrtem desetletju posameznikovega življenja

Bolezni in različna stanja ustne votline pomembno vplivajo na kakovost življenja posameznika, njegovo vsakodnevno delovanje in psihosocialno stanje.

Večina starostnikov ima vsaj eno bolezensko spremembo v ustni votlini in zelo redki so tisti, ki imajo vse zdravo. Poleg zobne gnilobe ali kariesa (na korenini ob dlesni) in parodontalne bolezni (napredovalo vnetje dlesni) so lahko prisotne številne druge bolezni, kot so na primer zmanjšano izločanje sline (pogosto pri tistih, ki jemljejo določena zdravila), glivične okužbe (pogoste pri tistih, ki nosijo snemne protetične nadomestke), spremembe na ustni sluznici (nekatere spadajo med tvegana stanja), atrofične spremembe na hrbtu jezika, razširjene vene na bazi jezika, sindromom pekočih ust in jezika (predvsem po menopavzi pri skoraj 80 % žensk), motnje okusa (pogosteje pri ženskah po 60. Letu starosti), itd. Spremembe, ki nastanejo, pa so lahko tudi manifestacija sistemskih bolezni. Mednje prištevamo lokalne lezije, genetske bolezni, infekcije, tumorje, krvne bolezni, hormonske in metabolne motnje, avtoimuna obolenja, revmatske in več drugih bolezni. S primerno skrbjo za ustno zdravje (vsakodnevna in ustrezna ustna higiena, letni preventivni klinični pregledi) preprečujemo nastanek bolezni v ustni votlini.

Motnje požiranja so zelo razširjene pri starejših, vendar je njihova prevalenca pogosto podcenjena. Namreč, lahko povzročijo večjo obolevnost in umrljivost zaradi okužb dihalnih poti, dehidracije, pljučnice, podhranjenosti, funkcionalnega upada, daljše dolžine bivanja v bolnišnici in večja potreba po institucionalni oskrbi.

Prepletanje in integracija dejavnosti, ki izhajajo iz petih različnih anatomskih struktur, in sicer korteksa, malih možganov, medularnega centra za požiranje, motoričnih eferentov (V3, VII, IX, X, XII kranialni živci) in senzoričnih aferentov (V3, VII, IX, X kranialni živci), urejajo nevrofiziološki nadzor požiranja. Požiranje sestoji iz oralne faze, ki je prostovoljna in neprostovoljna (faringealna in ezofagealna fazi).

S staranjem nastane več sprememb v orofarinksu. Starejši imajo na splošno slabše zobovje, povišane prage senzoričnega razlikovanja in zmanjšano zaznavanje viskoznosti, kar vpliva na spremembo v velikosti bolusa, zmanjšan vonj in povečan prag okušanja ter spremembe v preferencah po mehkejši hrani. Zaradi zmanjšanega pretoka sline in tonusa mišic je požiranje včasih neprijetno in celo boleče. Okvarjena peristaltika žrela pa poveča odzivni čas, potreben za žvečenje. Zakasnelo odpiranje krikofaringealne odprtine, upočasnjen ezofagealni transport, ohlapnost ligamentov, ki povzroča zapoznelo addukcijo grla in hiatalno kilo z gastrointestinalnim refluksom, so druge pogoste spremembe, povezane s staranjem.

Funkcionalne in senzorične spremembe, povezane s starostjo, se kažejo z zmanjšano funkcionalno rezervo. Ob prisotnosti bolezni je zmanjšana funkcionalna rezerva nagnjena k povečanju pojavnosti motenj požiranja. Sam proces požiranja se deli na več faz, ki so oralna, orofaringealna in ezofagealna. Disfagijo lahko razdelimo, glede na lokacijo disfunkcije, na orofaringealno disfagijo in ezofagealno disfagijo. Če se disfunkcija pojavi, preden bolus doseže zgornji del požiralnika se uporablja izraz orofaringealna disfagija, medtem ko ezofagealna disfagija, se uporablja, ko se disfunkcija pojavi naknadno. Pri starejših, orofaringealno disfagijo povzročijo običajno nevrološke lezije, kot je možganska kap, Parkinsonova bolezen in demenca, ezofagealno disfagijo pa ezofagitis, motnje gibljivosti in tumorji.

Natančna zgodovina bolezni, vključno z lokacijo nelagodja, začetka, povezanih simptomov, odnosa do vrste hrane in napredovanja nelagodja, je ključnega pomena pri diagnozi. Tenzilonski test za miastenijo gravis in funkcijski test za bolezen ščitnice se uporabljata v diagnostične namene. Drugi bolj invazivni testi, kot so na primer videofluoroskopska študija požiranja ali angl. videofluoroscopic swallowing study (VFSS), ezofagogram z barijevim kontrastom, zgornja endoskopija ali manometrija se uporabljajo v diagnostične namene na osnovi predhodno pridobljenih podatkov anameneze in kliničnega pregleda.

Zdravljenje motenj požiranja zahteva multidisciplinarni timski pristop, kjer so vključeni logoped, dietetik, nevrolog, gastroenterolog, otorinolaringolog, geriater in diplomirana medicinska sestra. Pri bolnikih z disfagijo je potrebno ugotoviti ali se lahko peroralno prehranjuje in tveganje za aspiracijsko pljučnico. Če je zmožnost prehranjevanja omejeno ali če je tveganje za aspiracijo veliko, je potrebno upoštevati druge načine prehranjevanja. Za kratkotrajno prehodno disfagijo se lahko izvaja hranjenje preko nazogastrične sonde, medtem ko za dolgotrajno se priporoča hranjenje preko gastrostome.

To je stanje, ki prizadene predvsem starejše odrasle, pogosteje ženske kot moške in lahko zelo negativno vpliva na kakovost življenja posameznika. Bolniki s kserostomijo pogosto nimajo objektivnih znakov hiposalivacije. Osnovna etiologija kserostomije vključuje različne sistemske bolezni in lokalne dejavnike (tabela 1). Do kserostomije običajno pride, ko se pri posamezni osebi nestimuliran pretok celotne sline zmanjša za 40-50 % normalne vrednosti, kar pomeni, da mora biti prizadeta več kot ena glavna žleza slinavka. Vendar se kserostomija lahko pojavi tudi brez objektivnih dokazov o hipofunkciji žlez slinavk (Tabela 1). Tako je lahko kserostomija posledica sprememb v sestavi ali delovanju sline, zlasti mazalnih mucinov.

Etiološki faktorji kserostomije se delijo na sistemske in lokalne.

Sistemski dejavniki se nadalje delijo na:

• Endokrinološke (diabetes in avtoimunske bolezni ščitnice).
• Avtoimunske (Sjögrenov sindrom, revmatoidni artritis, sistemski lupus eritematozus, sklerodermija, primarna biliarna ciroza).
• Infekcijske (sktinomikoza, virus HIV, virus hepatitisa C, človeški T-limfotropni virus tipa 1, citomegalovirus, Epstein-Barr virus).
• Granulomatozne (tuberkuloza, sarkoidoza).
• Druge sistemske vzroke (kronična zavrnitev presadeka proti gostitelju po presaditvi matičnih celic, končna faza ledvične bolezni, hemokromatoza, amiloidoza, Parkinsonova bolezen, ektodermalna displazija, proces staranja).

Lokalni dejavniki pa se delijo na:

• Zdravila (najpogostejše kategorije so antiholinergiki, antiparkinsoniki, antidepresivi, antipsihotiki, antihistaminiki, antihipertenzivi, sedativna sredstva, zdravila za HIV, citotoksična zdravila, antineoplastična zdravila, opioidi).
• Obsevanje glave in vratu.
• Dejavnike življenjskega sloga (uporaba tobaka, uživanje alkohola, uživanje kofeinskih pijač, dehidracija, močno smrčanje, dihanje skozi usta in okužbe zgornjega dihalnega trakta).

Diagnoza kserostomije se začne s temeljito anamnezo. Bolnike je treba povprašati o težavah pri požiranju, žvečenju in govorjenju ter o spremenjenem okusu. Bolniki z motnjami v delovanju žlez slinavk lahko poleg težav pri uživanju hrustljave, trde, kisle ali začinjene hrane poročajo tudi o težavah pri nošenju protez. Za ugotavljanje osnovnega vzroka suhih ust je potrebno pregledati bolnikova zdravila, pridružena obolenja, vključno z morebitnim obsevanjem glave in vratu ter socialno anamnezo. Anamnezi sledi klinični pregled ustne votline. Za objektivno diagnozo hiposalivacije se upošteva tudi merjenje pretoka sline. Meri se vsaj pet minut po nočnem postenju ali dve uri po obroku. Sialometrični testi vključujejo merjenje pretoka stimulirane sline, merjenje pretoka nestimulirane sline ter parotidni in palatalni pretok sline. Za hiposalivacijo gre, ko je pretok stimulirane sline ≤ 0,5 do 0,7 ml / min, nestimulirane pa < 0,1 mL / min, kar se izmeri, ko bolnik sedi pokonci.

Slino se lahko zbira z metodo odtekanja, pri kateri se sline iz spodnje ustnice 15 minut neprekinjeno odvajajo v merilni valj ali z namestitvijo merilnega vpojnega traku na dno ust z meritvami ob prvi, drugi in tretji minuti.

Zdravljenje kserostomije je lahko sistemsko ali lokalno. Za sistemsko zdravljenje se uporabljajo parasimpatikomimetiki, ki so agonisti muskarinskih receptorjev. Intraoralna topikalna sredstva so zdravljenje prvega izbora. Predstavljajo jih žvečilni gumiji, bonboni, ter spodbujevalci in nadomestki sline. Žvečilni gumiji in bonboni lahko stimulirajo izločanje sline in zmanjšajo trenje ustne sluznice. Spodbujevalci in nadomestki sline, vključno z zobnimi pastami, ustnimi vodicami in geli, lahko izboljšajo delovanje žlez slinavk. Nadomestki sline so podobni naravni slini in povečajo viskoznost sline. Pri lokalnih sredstvih že samo žvečenje poveča tvorbo sline, kar lahko dopolnimo z žvečilnimi gumiji z okusom, sorbitolom ali ksilitolom. Rezultati študije kažejo, da je uporaba žvečilnega gumija s sorbitolom po sladkem obroku ali prigrizku učinkovita pri normalizaciji pH zobnih oblog.

Preventivni ukrepi so ključni za obvladovanje kserostomije. Bolniki morajo vzdrževati hidracijo z zadostnim uživanjem vode. Vendar voda sama po sebi ne more zagotoviti ustrezne hidracije in mazanja ter protimikrobne zaščite. Boljša rešitev so zato pripravki s slino, katerih viskoznost je podobna naravni slini. Citronska kislina naj bi bila dober in uporaben stimulator sline. Uporaba živil ali sladkarij, obogatenih s citronsko kislino, lahko prispeva k simptomatskemu ugodju zaradi kserostomije, vendar je potrebno upoštevati kariogenost pri osebah z boleznimi zob, saj citrat kelira kalcijeve ione, kar lahko poveča aktivnost kariesa. Za prepoznavanje znakov kserostomije in preprečevanje zobnega kariesa je potrebna tudi dobra ustna higiena z rednimi obiski zobozdravnika in uporaba topičnih fluoridov. Pomagata lahko tudi povečanje vlažnosti zraka zvečer in izogibanje hrustljavi, začinjeni, kisli ali trdi hrani. Zdravljenje osnovnih bolezni lahko izboljša klinične manifestacije, prav tako tudi spremembe življenjskega sloga. Če je to za bolnika varno in potrebno, je treba razmisliti o ukinitvi zdravil, ki povzročajo suha usta, ali o zamenjavi z alternativnimi zdravili

Sindrom pekočih ust je medicinski izraz za stalni ali ponavljajoči se občutek pekočih ust brez očitnega vzroka in ne povzroča fizičnih sprememb na jeziku ali v ustih, ki bi bile opazne. Pojavi se lahko nenadoma ali pa se razvije počasi. Obstaja več vzorcev pojava, in sicer lahko se pojavi na dnevni ravni, z manjšim nelagodjem ob prebujanju, vendar se čez dan poslabša, lahko se pojavi nemudoma in traja ves dan, ali pa se pojavi v več intervalih tekom dneva. Ne glede na vzorec nelagodja, sindrom pekočih ust lahko traja več mesecev ali let. V redkih primerih simptomi izginejo sami ali pa se pojavijo manj pogosto. Pekoč občutek lahko tudi občasno izgine med jedjo ali pitjem.

Pekoč občutek je možno občutiti na jeziku, dlesni, ustnicah, notranji strani lic, ustnem nebu ali znotraj celotne ustne votline, tako, da oseba čuti povečano žejo, spremembo okusa ali disgevzija, na primer grenak ali kovinski okus, izguba okusa, mravljinčenje, zbadanje ali otrplost, bolečino v temporomandibularnem sklepu, glavi, vratu, rami in suprahioidni mišici.

Vzrok za sindrom pekočih ust je lahko primarni ali sekundarni. Kadar vzroka ni mogoče najti, stanje imenujemo primarni ali idiopatski sindrom pekočih ust. Nekatere raziskave kažejo, da je primarni sindrom pekočih ust povezan s težavami z živci, ki so povezani z okusom in bolečino. Včasih pa je sindrom pekočih ust posledica osnovnega zdravstvenega stanja. V teh primerih se imenuje sekundarni sindrom pekočih ust. Osnovne težave, ki so lahko povezane s sekundarnim sindromom pekočih ust, vključujejo:

• Suha usta, ki jih lahko povzročijo nekatera zdravila, zdravstvene težave, težave z žlezami, ki proizvajajo slino, stranski učinki radioterapije, Sjogrenov sindrom.
• Druga oralna obolenja, kot je glivična okužba ustne votline, vnetno stanje (npr. lichen planus), razjede v ustih, ali stanje, imenovano geografski jezik, zaradi katerega je jezik podoben zemljevidu.
• Nezadostni vnos hranil, kot je pomanjkanje železa, cinka, folne kisline (vitamin B-9), tiamina (vitamin B-1), riboflavina (vitamin B-2), piridoksina (vitamin B-6) in kobalamina (vitamin B -12).
• Alergijske reakcije na živila, arome za živila, druge aditive za živila, dišave ali barvila, zobne materiale ali izdelke za ustno nego.
• Refluks želodčne kisline ali gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB).
• Nekatera zdravila, zlasti zdravila za visok krvni tlak.
• Ustne navade, kot je potiskanje jezika proti zobem, grizenje konice jezika ter škripanje ali stiskanje zob.
• Sladkorna bolezen ali nezadostno delovanje ščitnice, znano kot hipotiroidizem ali hipotiroza.
• Zelo razdražena usta, ki so lahko posledica premočnega ščetkanja jezika, uporabe abrazivnih zobnih past, prekomerne uporabe ustnih vodic ali uživanja preveč kisle hrane in/ali pijače. Zobne proteze, ki se ne prilegajo dobro, lahko prav tako povzročijo draženje, ki lahko poslabša simptome.
• Psihološke težave, kot so anksioznost, depresija ali stres.

Za potrditev diagnose se priporočajo testi, kot so alergijski testi (za ugotavljanje reakcij na zdravilo), biopsija (tkivo, vzeto iz ustne votline), krvni testi (za ugotavljanje diabetesa ali težav s ščitnico), CT, MRI in test sline (za merjenje pretoka sline).

Nekateri dejavniki lahko povečajo tveganje za razvoj sindroma pekočih ust, kot so nedavna bolezen, nekatera dolgotrajna zdravstvena stanja, kot so fibromialgija, Parkinsonova bolezen, avtoimunske motnje in nevropatija, prejšnja zobozdravstvena (protetična) zdravljenja, alergijske reakcije, določena zdravila, slabši imunski sistem, poškodbe živcev, ki nadzorujejo okus ali bolečino, travmatični življenjski dogodki, stress, anksioznost in depresija. Tveganje je se poveča pri ženskah, v perimenopavzi ali postmenopavzi, pri starejših od 50 let in kadilcih. Obstaja pa tudi nekaj sprožilcev sindroma, in sicer pekoča, vroča in kisla hrana, alcohol in ustne vodice z visoko vsebnostjo alkohola.

Zapleti, ki jih povzroča sindrom pekočih ust so predvsem povezani s težavami s spanjem ali s prehranjevanjem. V kolikor sindrom traja dlje, lahko povzroči tudi tesnobo ali depresijo.

Obstaja več načinov zdravljenja. Zobozdravniki lahko predpišejo zdravila, ki pomagajo pri bolečinah, povazenih z živčejem, nadomestek ženskega hormona, izdelke, ki nadomestijo slino. Lahko priporočijo uporabo izdelkov za izpiranje ustne votline in vitamiske dodatke.

Tudi sami si lahko pomagamo na različne načine tako, da se izogibamo kisli hrani in pijači, alkoholu, ustnici vodici, ki vsebuje alkohol, cimetu, meti, začinjeni hrani, tobaku in tobačnim izdelkom. Priporočljivo je počasno pitje ali srkanje velike količine hladne pijače, sesanje zdrobljenega ledu, žvečenje žvečilnih gumijev z majhno vsebnostjo sladkorja, jesti zravo prehrano na splošno, jesti mehkejšo hrano, ostati socialno aktiven, z namenom zmanjševanja stresa.

Kljub napredku v zobozdravstvu in preventivni zobozdravstveni oskrbi, je še vedno brezzobost velik javnozdravstveni problem po vsem svetu, saj je lahko tudi eden izmed napovedovalcev umrljivosti. Brezzobost lahko vodi do funkcionalne okvare in je zato povezana z žvečilnimi in prehranskimi težavami. Vrhunec incidence hude izgube zob je okoli 65. leta. Posledica tega je v veliki meri slabo parodontalno zdravje, saj huda stopnja parodontalne bolezni vodi v izgubo zob (5 – 20 % svetovne odrasle populacije). Prevalenca brezzobosti pa je prikazana v tabeli 1. Izguba več zob tako izrazito negativno vpliva na kakovost življenja in na posameznikovo samopodobo. Izgubljene zobe je sicer možno nadomestiti z različnimi zobozdravstvenimi posegi, s katerimi pa ni mogoče v popolnosti nadomestiti naravnih zob.

Zaradi različnih protetičnih nadomestkov, kot so zobne proteze, se lahko pojavijo nekatera stanja kot so protetični stomatitis in travmatične razjede v ustih, ki se lahko dodatno poslabšajo zaradi nezdravega načina življenja, slabe ali neustrezne ustne higiene, čezmerne uporabe alkoholnih pijač, kajenja in uporabe tobačnih izdelkov ter slabšega prehranskega vnosa.

Tabela 1. Prevalenca brezzobosti pri starejših po regijah Svetovne Zdravstvene Organizacija (SZO).

Različne študije so ugotovile, da brezzobost in slaba ter neustrezna ustna higiena negativno vplivajo na kakovost življenja starejših posameznikov.

Rak ustne votline in ustnega dela žrela je pomemben in naraščajoč svetovni javnozdravstveni, socialni in ekonomski problem, ki ostaja glavni vzrok smrti zaradi bolezni ustne votline, če se ne odkrije pravočasno in prične nemudoma zdraviti. Prizadene predvsem usta in povezane strukture, kot so ustnice, jezik, dlesni in grlo. Razvija se v celicah, ki obdajajo notranjost ust, v žlezah slinavkah, mandljih in na dnu jezika, zaradi neurejene in nenadzorovane rasti nenormalnih oz. malignih celic. Rak ustne votline in ustnega dela žrela je resno stanje, ki negativno vpliva na posameznikovo sistemsko zdravje in kakovost življenja.

Natančen vzrok rakavih obolenj ustne votline in ustnega dela žrela ni znan, vendar se domneva, da gre za kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov. Najpogostejši dejavniki tveganja vključujejo kajenje ali uporabo brezdimnih tobačnih izdelkov in marihuano, prekomerno uživanje alkohola, dolgotrajno izpostavljenost ultravijoličnim žarkom, ionizirajoče sevanje, okužbo z nekaterimi vrstami Humanega papiloma virusa in Ebstein-Barrov virusom, gastroezofagealna refluksna bolezen, genetika, prehrana (dieta z nizko vsebnostjo sadja in zelenjave ter veliko predelanega in rdečega mesa). Tveganje za razvoj raka ustne votline in ustnega dela žrela je pogojeno s socio-ekonomskim statusom, krajevno umeščenostjo, starostjo, saj narašča zlasti po 40. letu, najpogosteje pa med 50. in 70. letom starosti in trikrat pogosteje se pojavlja pri moških kot pri ženskah. Študije kažejo, da pogostnost ploščatoceličnih karcinomov ustne votline narašča, zaradi večje pojavnosti pri ženski populaciji. Povečano zbolevanje žensk je povezano s prevzemanjem razvad kot so kajenja in pretirano uživanje alkohola.

Obstaja več vrst rakov ustne votline in ustnega dela žrela. Med vsemi raki iztopa ploščatocelični karcinom, ki je najpogostejša vrsta ustnega raka in predstavlja več kot 90 % vseh rakavih obolenj v ustni votlini. Pojavlja se v celicah, ki obdajajo notranjost ust. Preostalih 10 % malignih obolenj v ustih so melanomi, limfomi in sarkomi, itd. Po lokaciji se delijo na rak ustnic, rak jezika, rak žleze slinavke, orofaringealni rak, rak ustnega dna, rak dlesni, rak trdega ali mehkega neba, rak ličnic in rak čeljusti (Tabela 2).

Tabela 2. Vrste rakavih obolenj orofacialne regije glede na lokacijo in zajeto tkivo.

Simptomi raka ustne votline in ustnega dela žrela so različni in jih je težko odkriti v začetni fazi, saj v začetku bolniki ne čutijo bolečine, zato je izredno pomembno, da se posameznik samo pregleduje oziroma, da ga pregleda njegov izbrani zobozdravnik. Najpogostejši simptomi so ranice ali rane, ki se ne zacelijo v roku dveh tednov ali se po zacelitvi vrnejo, bulica ali zadebelitev na licu, bela ali rdeča lisa na dlesnih ali jeziku, težave z govorom ali požiranjem, stalna bolečina ali odrevenelost v ustih ali na obrazu, majhni zobje ali zobna proteza, ki se ne prilegajo pravilno in bolečina v ušesu.

Rak ustne votline in ustnega dela žrela je mogoče diagnosticirati s kliničnim pregledom, biopsijo in slikovnimi preiskavami, predvsem z računalniško tomografijo, v zadnjem obdobju tudi pozitronske emisijske tomografije (PET/CT), kar predstavlja osnovo za planiranje terapije.

Zdravljenje raka ustne votline in ustnega dela žrela je zelo odvisno od stopnje in lokacije ter vrste raka, pacientovim splošnim zdravstvenim stanjem in osebnimi željami. Zdravljenje lahko vključuje kombinacijo različnih metod, kot so:

• Kirurško zdravljenje, ki zajema odstranitev rakavega tkiva in nekaterih okoliških zdravih tkiv.
• Radioterapija, ki uporablja visokoenergetske žarke za uničenje rakavih celic in zmanjšanje tumorja.
• Kemoterapija vključuje uporabo zdravil za ubijanje rakavih celic in zmanjšanje tumorja.
• Ciljno zdravljenje predvideva uporabo zdravil, ki uničujejo le rakave celice.
• V nekaterih primerih je potrebno izvesti tudi rekonstrukcijo za ponovno vzpostavitev delovanja in videza ustnic, čeljusti in grla, kot tudi rehabilitacijo za obnovitev sposobnosti govora, požiranja in hranjenja.

Nekatere splošne smernice za raka ustne votline in ustnega dela žrela vključujejo redne zobozdravstvene preglede za zgodnje odkrivanje morebitnih znakov raka, opustitev kajenja za preprečevanje in zmanjšanje tveganja ponovitve, omejitev uživanja alkohola, dobra in redna ustna higiena, vključno z rednim in ustreznim ščetkanjem in nitkanjem, uživanje zdrave in uravnotežene prehrane z veliko sadja in zelenjave, redna vadba.

Zdrava prehrana in ustrezen življenjski slog ter vzdrževanje zdrave telesne mase je pomembno za krepitev zdravja in dobrega počutja posameznikov vseh starostnih skupin, zlasti med starajočo se populacijo. Z ohranjanjem ustreznega prehranskega vnosa se zmanjša tveganje za razvoj bolezni, ohrani funkcionalna neodvisnost in spodbuja kakovostnejše bivanje, kar izredno pomembno vpliva na kvaliteto življenja. Poleg vzdrževanja uravnotežene prehrane je za optimalno ustno zdravje potrebno izvajati tudi dobro ustno higieno in redno obiskovati svojega zobozdravnika. Neustrezna prehrana lahko prispeva k pospešenemu telesnemu in duševnemu propadanju.

Starejši posamezniki so opredeljeni kot skupina z večjim tveganjem za razvoj prehranskih pomanjkljivosti. Namreč, njihovo prehranjevanje je pogosto monotono, z omejeno vsebnostjo hranil in mineralov ter energije. Potrebe po energiji se običajno pri starejših zmanjšajo zaradi upada bazalnega metabolizma. Apetit in vnos hrane se lahko tudi zmanjša, kar vodi do nezadostnega vnosa j in pogosto povzroči nezadostno porabo kalcija, železa in cinka (pogosteje pri ženskah). Približno 8000 kJ (1900 kcal) je zahtevana kalorična potreba pri 80 letih. Pomembna hranila, ki jih potrebujejo starejši posamezniki, so beljakovine (beljakovin 0,97 g/kg telesne teže na dan), vitamini, askorbinska kislina, železo in kalij. Več na naslednji povezavi.

Dobro stanje zob velja za pomemben dejavnik zdravja in ustreznega prehranjevanja. Na drugi strani slabo ustno zdravje lahko zelo negativno vpliva na prehranjevalno in energijsko izgubo, saj vpliva na žvečilno funkcijo in požiranje, kar lahko privede do podhranjenosti. Pomanjkanje žvečenja je povezano tudi z zmanjšanim izločanjem sline, zaznavanjem okusa, žvečilno silo, izgubo zob in malokluzijo, saj boleči in majavi zobje ali neprimerne zobne proteze lahko povzročijo zmanjšano željo ali sposobnost prehranjevanja in prispevajo k spremembi prehrane na mehko hrano, z visoko vsebnostjo fermentiranih ogljikovih hidratov, ki vpliva na nastanek in razvoj koreninskih karioznih lezij. Učinkovitost žvečenja in prehransko stanje se lahko izboljšata z različnimi protetičnimi nadomestki, ki pa so manj učinkoviti od naravnega zobovja.

1. Vpliv vitaminov in mineralov na ustno zdravje

Uravnotežena prehrana, bogata s sadjem, zelenjavo, mlečnimi izdelki, pustimi beljakovinami in polnozrnatimi žiti (oreščki in semena), običajno zagotavlja potrebne hranilne snovi in različne lastnosti, vitamine in minerale za dobro ustno zdravje. Uživanje različnih vitaminov igra namreč ključno vlogo pri ohranjanju dobrega ustnega zdravja. Prav tako vključitev raznolike zelenjave v prehrano, ne zagotavlja le bistvenih hranil za splošno zdravje, ampak prispeva tudi k ohranjanju dobrega ustnega zdravja. Poleg tega žvečenje vlaknaste in hrustljave zelenjave spodbuja proizvodnjo sline, ki je ključnega pomena za nevtralizacijo kislin in preprečevanje suhih ust. Za ohranjanje optimalnega ustnega zdravja so ključnega pomena tudi redni zobozdravstveni pregledi in pravilna ter redna ustna higiena.

• Vitamin A pomaga pri ohranjanju zdravih tkiv v ustih in preprečevanju suhih ust, ki lahko povzročijo različne težave z zobmi, saj je bistven za zdravje sluznice in proizvodnjo sline
• Vitamin C podpira preprečevanje gingivitisa in krepi zdravje dlesni. Pomemben je za proizvodnjo kolagena, celjenje ran ter ohranjanje zdravja dlesni in krvnih žil. Pomanjkanje lahko povzroči krvavitev dlesni, stanje, znano kot skorbut. Največ vitamina C je mogoče najti v citrusih, jagodah, paprikah in listnati zelenjavi.
• Vitamin D zagotavlja pravilno mineralizacijo zob in pomaga preprečevati karies in bolezni dlesni, saj je bistven za absorpcijo kalcija in fosfata, ključnega pomena za ohranjanje zdravih zob in kosti. Vitamin D najdemo predvsem v maščobnih ribah, obogatenimi mlečnimi izdelki in izpostavljenosti sončni svetlobi.
• Vitamin E deluje kot antioksidant, ščiti celice pred poškodbami in aga ohranjati zdrave dlesni in lahko prispeva k preprečevanju parodontalnih bolezni.
• Vitamin K je zelo pomemben za strjevanje krvi in ​​presnovo kosti, saj podpira pravilno celjenje ran, tudi tistih v ustih, in pomaga ohranjati zdrave dlesni.
• Kompleks vitaminov B (B2, B3, B6, B12) igrajo pomembno vlogo pri celičnem metabolizmu, proizvodnji energije in pravilnemu delovanju živčevja. Pomanjkanje teh vitaminov lahko povzroči ustne bolezni, kot so vnetje enega ali obeh ustnih kotov (angularni heilitis), bolečina in vnetje jezika (glositis) in sindrom pekočih ust. Vitamin B12 je še posebej pomemben za preprečevanje oralnih lezij in ohranjanje zdravega jezika.
• Kalcij je izredno pomemben za razvoj in vzdrževanje zob in kosti. Zadosten vnos kalcija pomaga pri preprečevanju kariesa in ohranjanju splošnega ustnega zdravja.
• Fosfor sodeluje s kalcijem pri oblikovanju in vzdrževanju zob in kosti, saj zelo vpliva na mineralizacijo zob in preprečevanje zobne gnilobe.
• Železo ima pomembno vlogo pri prenosu kisika v krvi in ​​spodbujanju splošnega zdravja. Zaradi pomanjkanja železa lahko pride do anemije kar lahko posledično privede do različnih oralnih simptomov, kot so bolečina in vnetje jezika (glositis), ter večjo dovzetnost za okužbe.
• Magnezij je bistven za strukturo kosti in zob, prispeva k preprečevanju kariesa in pomaga ohranjati zdrave dlesni.

2. Vpliv zelenjave na ustno zdravje

• Listnata zelenjava (npr. špinača, ohrovt, blitva) je bogata s kalcijem, ki je bistvenega pomena za zdravje zob in kosti, ter folno kislino, ki lahko pomaga pri zdravljenju in preprečevanju bolezni dlesni. Spodbuja zdrave zobe in dlesni, visoka vsebnost vlaknin pa nastajanje sline, kar pomaga pri čiščenju ust.
• Križnice (npr. brokoli, cvetača, brstični ohrovt) vsebujejo vitamina A in C, ki sta bistvena za zdravje dlesni, in so bogati z vlakninami. Spodbujajo pretok sline, ki pomaga pri izpiranju bakterij. Vitamina pa prispevata k splošnemu zdravju dlesni.
• Peteršilj je bogat z vitaminoma A in C. Pomaga osvežiti dah in zagotavlja nekatere antibakterijske učinke.
• Korenje je bogato z vitaminom A, ki je bistvenega pomena za ohranjanje zdravih sluznic in preprečevanje suhih ust. Žvečenje surovega korenja spodbuja nastajanje sline in krepi ustno zdravje, njegova tekstura pa pomaga pri čiščenju zob.
• Zelena ima visoko vsebnost vode in vlaknato teksturo, ki spodbuja nastajanje sline in čiščenje zob. Vlaknene niti lahko delujejo tudi kot naravna zobna nitka. Jabolka in korenje sta prav tako živila bogata z vlakninami.
• Podolgovate paprike so bogate z vitaminom C, ki je ključen za proizvodnjo kolagena in zdravja dlesni ter podpira splošno ustno zdravje.
• Sladki krompir ima visoko vsebnost vitamina A, ki je bistvenega pomena za zdravje sluznice v ustih. Spodbuja zdravje ustnega tkiva in pomaga pri preprečevanju nastanka suhih ust.
• Čebula vsebujejo žveplove spojine s potencialnimi antibakterijskimi lastnostmi. In čeprav močan okus morda ni privlačen za vsakogar, ima čebula antibakterijske učinke, ki lahko pomagajo v boju proti mikroorganizmom, ki se nahajajo v ustni votlini.
• Česen vsebuje alicin, ki ima prav tako antibakterijske lastnosti (žvečenje peteršilja ali mete po tem lahko pomaga osvežiti dah).
• Kumare imajo visoko vsebnost vode, ki pomaga pri hidraciji in spodbuja nastajanje sline, kar prispeva k bolj zdravemu ustnemu okolju.

3. Zobem prijazni prigrizki

Namesto sladkih ali predelanih prigrizkov se raje odločite za hranljive prigrizke, kot so sadje, zelenjava, oreščki in sir, za katere je manj verjetno, da bodo prispevali k zobni gnilobi in spodbujali splošno in ustno zdravje.

• Sir je bogat s kalcijem in fosforjem, ki sta bistvena za mineralizacijo zob. Spodbuja tudi proizvodnjo sline in pomaga nevtralizirati kisline v ustih.
• Jogurt (navaden in nesladkan) je dober vir kalcija in probiotikov, ki so lahko koristni za ustno zdravje.
• Oreščki in semena, kot so mandlji in sezamovo seme, so bogati s kalcijem in fosforjem. Njihovo žvečenje spodbuja pretok sline.
• Sveže hrustljavo sadje, kot so jabolka in hruške, lahko zaradi svoje vlaknate strukture pomaga pri naravnem čiščenju zob. Vsebujejo tudi vitamine in antioksidante, ki zelo koristijo ustnemu zdravju.
• Surova zelenjava, kot so korenje, zelena in paprika, je hrustljava in vlaknata, spodbuja pretok sline in deluje kot naravna zobna ščetka.
• Polnozrnata žita (polnozrnati krekerji ali kruh) zagotavljajo kompleksne ogljikove hidrate, ki se počasneje razgrajujejo, kar zmanjšuje možnost, da bi se sladkor zadrževal na zobeh in povzročil gnitje.
• Jajca (trdo kuhana) so dober vir beljakovin in vsebujejo bistvena hranila, kot je vitamin D, ki je pomemben za absorpcijo kalcija.
• Žvečenje žvečilnega gumija brez sladkorja lahko spodbudi nastajanje sline, pomaga pri izpiranju ostankov hrane in nevtralizaciji kislin. Poiščite žvečilni gumi s ksilitolom, ki ima lahko dodatne koristi za zdravje ust, saj se nahaja tudi v zobnih pastah in pomaga pri preprečevanju rasti nekaterih bakterij na površini zob.
• Hidracija z vodo je ključnega pomena za proizvodnjo sline. Voda pomaga pri izpiranju ust, nevtralizira kisline in ohranja optimalno oralno zdravje.
• Medtem ko je suho sadje lahko hranljivo, vsebuje tudi veliko sladkorjev. Pri uživanju je najbolje izbrati sorte brez dodanih sladkorjev in jih uživati ​​zmerno.
• Temna čokolada v zmernih količinah vsebuje manj sladkorja kot mlečna čokolada. Vsebuje tudi antioksidante in spojine, ki lahko pozitivno vplivajo na ustno zdravje.

Potrebno se je zavedati, da sta zmernost in ravnotežje ključnega pomena. Namreč, pogosti prigrizki in srkanje sladkih ali kislih pijač čez dan lahko povečajo tveganje za nastanek kariesa in erozije sklenine, medtem ko prekomerno uživanje kofeinskih in alkoholnih pijač lahko prispeva k dehidraciji. V primeru alkohola pa lahko poveča tudi tveganje za nastanek rakavih obolenj ustne votline. Zato je zmernost bistvena. In, čeprav našteti prigrizki veljajo za zobem prijazne prigrizke, je pomembno, da ohranite zdrave prehranjevalne navade, poskusite omejiti prigrizke in te izdelke zaužijete skupaj z ali neposredno po obroku, izvajate ustrezno ustno higieno, vključno z rednim ščetkanjem in nitkanjem ter uporabo ustne vodice.

Več o prehrani starejših si lahko preberete na naslednji povezavi.

Staranje je proces, pri katerem prihaja do nastanka več kroničnih bolezni in povečane potrebe po zdravstvenih storitvah ter zdravljenju, ki vključuje tudi uporabo zdravil. Zdravljenje z zdravili, naslanjajoč se na varno in ustrezno uporabo zdravil, je nedvomno prednost, saj pripomore k boljšemu zdravstvenemu stanju, dobremu počutju, izboljšani kakovosti življenja in podaljšanju življenjske dobe, toda povzroča lahko tudi nekatera tveganja. Zdravila imajo namreč različne učinke na ustno zdravje posameznika, od manjših stranskih učinkov do resnejših težav z zobmi in ustno votlino. Pomembno se je zavedati možnih neželenih učinkov in pogovoriti s svojim izbranim osebnim zdravnikom ali zobozdravnikom, saj sta proaktivna ustna higiena in odprta komunikacija z zobozdravnikom bistvena za ohranjanje dobrega ustnega zdravja.

Najpogostejši vpliv, ki imajo zdravila na ustno zdravje so suha usta ali kserostomija, prekomerna tvorba tkiva dlesni okoli zob ali gingivalna hiperplazija, spremembe v zaznavanju okusa ali dizgevzija, ustne razjede in rane, zobna gniloba ali karies, krvavenje dlesni, osteoporoza čeljustnic, razbarvanje ali diskoloracija zob, glivična okužba ali oralna kandidoza, vnetje sluznice ustne votline ali oralni mukozitis, vnetje dlesni ali gingivitis in parodontotitis ter škripanje z zobmi ali bruksizem.

Najpogosteje prepisana zdravila, ki vplivajo na ustno zdravje starejših so antibiotiki, antiepileptiki, antipsihotiki, antidepresivi, imunosupresivi, antihipertenzivna zdravila, peroralni kontraceptivi, ustne vodice z alkoholom, kemoterapevtiki in stimulansi kostnega mozga.

• Antibiotiki: V kolikor se uporabljajo dlje časa, lahko povzročijo težave z ustnim zdravjem. Tetraciklini lahko povzročijo diskoloracijo zob in neprosojne madeže ali hipoplazijo sklenine, če se uporabljajo med razvojem zob v otroštvu. Antibiotiki širokega spektra lahko tudi porušijo ravnovesje ustnih bakterij in povečajo tveganje za razvoj glivičnih okužb, kot je oralna kandidoza.
• Antiepileptiki: Fenitoin (Epilan-D) lahko povzroči gingivalno hiperplazijo, ki zelo otežuje vzdrževanje redne in ustrezne ustne higiene ter poveča tveganje za razvoj bolezni dlesni.
• Antipsihotiki: Fenotiazini, kot sta klorpromazin in tioridazin, so povezani z nastankom pojava kserostomije, kar lahko vpliva na razvoj kariesa in bolezni dlesni.
• Antidepresivi: Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI) in triciklični antidepresivi (TCA) lahko povzročijo pojav kserostomije. Zmanjšan pretok sline povzroča nelagodje v ustih, poveča tveganje za karies in bolezni dlesni.
• Zaviralci imunske odzivnosti ali imunosupresivi: Zdravila, ki se uporabljajo za zaviranje imunskega sistema, kot sta ciklosporin in takrolimus, lahko prispevajo k čezmernemu povečanju tkiva zaradi nastajanja novih celic, kar se imenuje tudi hiperplazija dlesni in drugim težavam povezanimi z ustnim zdravjem.
• Antihipertenzivna zdravila: Nekatera zdravila proti povišanem krvnem tlaku, vključno z zaviralci kalcijevih kanalčkov in diuretiki, so povezana s hiperplazijo dlesni in pojavom kserostomije.
• Peroralni kontraceptivi: Hormonske spremembe, ki so posledica uporabe kontracepcijskih tablet, lahko pri nekaterih posameznicah povečajo tveganje za razvoj vnetja dlesni in parodontalne bolezni.
• Ustne vodice z alkoholom: Ustne vodice, ki vsebujejo alkohol lahko prispevajo k pojavu kserostomije in dražijo ustno tkivo ali sluznico.
• Kemoterapevtiki: Lahko povzročijo vrsto oralno-zdravstvenih težav, vključno z mukozitisom, razjedami, pojavom kserostomije in povečano dovzetnostjo za razvoj različnih okužb.
• Stimulansi kostnega mozga: Zdravila, ki se uporabljajo za spodbujanje proizvodnje rdečih krvnih celic ali delovanje kostnega mozga, lahko včasih povzročijo nelagodje v ustni votlini in spremembe okusa.

Da bi ublažili vpliv zdravil na ustno zdravje je ključno vzdrževanje redne in pravilne ustne higiene, redno preventivno obiskovanje zobozdravnika in ustrezna komunikacija tako z zobozdravnikom kot z osebnim zdravnikom o prejemajočih zdravilih. Zobozdravnik lahko namreč svetuje glede obvladovanja težav z ustnim zdravjem, povezanih z zdravili, in po potrebi tudi prilagodi zobozdravstveno oskrbo.

Svetovna zdravstvena organizacija je opredelila paliativno oskrbo kot »pristop, ki izboljšuje kakovost življenja bolnikov in njihovih družin, ki se soočajo s težavo, povezano z življenjsko nevarno boleznijo, s preprečevanjem in lajšanjem trpljenja, s pomočjo zgodnjega prepoznavanja, ocenjevanja in zdravljenja bolečin, fizičnih, psihosocialnih ter duhovnih težav.

Kar 89 % bolnikov, ki prejema paliativno oskrbo, bo imelo vsaj en oralni simptom.

Zobozdravstvena paliativna oskrba je opredeljena kot ocena in obravnava bolnikov z aktivno, progresivno, napredovalo boleznijo, pri katerih je ustno zdravje ogroženo zaradi bolezni ali zdravljenja. Paliativno zobozdravstvo ima lahko pomembno vlogo pri splošnem zdravstvenem varstvu neozdravljivo bolnih pacientov, ki so dovzetni za ustno-obrazne težave, ki lahko vodijo v oralno disfunkcijo, kar lahko povzroči nepotrebno bolečino in nelagodje ter vpliva na bolnikovo kakovost življenja. Oskrba torej ne vključuje le skrbi za pacientove fizične potrebe, ampak tudi čustvene in duhovne potrebe ter potrebe družine.

V zadnjem desetletju se je zobozdravstvo zelo spremenilo in postalo vse zahtevnejše, saj zaradi podaljšanje življenske dobe je veliko ljudi oziroma bolnikov, ki živi s kompleksnimi sočasnimi obolenji, sindromi in motnjami. Najnovejše raziskave kažejo tudi, da je čedalje več starejših z večjim številom naravnih zob. Čeprav se sliši zelo dobro in pozitivno pa, zaradi naravnih zob lahko pride do različnih težav in nendadne bolečine, ki, zaradi šibkosti, ne morejo več opraviti zdravljenja. V literaturi je zaznati tudi, da zdravniki in medicinske sestre posvečajo manj pozornosti ustnemu zdravju kot drugim sistemskim težavam. Razlog tega je tudi, da bolniki pogosto ne poročajo o ustno-obraznih težavah, saj menijo, da so njihove možnosti zdravljenja omejene.

Ustno zdravje vpliva na bolnikovo dostojanstvo, spoštovanje in oralno funkcionalnost. Čeprav zlahka spregledamo, veliko bolnikov skrbi njihov izgled obraza in ust ob koncu življenja. Namreč, znano je, da je ustno zdravje zapostavljeno ali opuščeno, kar lahko prispeva k nastanku gingivitisa in/ali parodontitisa, razvoju kariesa, izgubi zob in ustnemu zadahu. Našteto lahko zelo vpliva na bolnikovo samozavest. Poleg tega se lahko družina in prijatelji izogibajo stiku z njihovimi bližnjimi zaradi zadaha, kar dodatno privede bolnika do izolacije in depresije. Prehranjevanje in govor sta odvisna od ustrezne ustne funkcije in usklajenosti žvečnih mišic, žlez slinavk in zobovja. Namreč, pokvarjeni, zlomljeni in/ali manjkajoči zobje lahko ogrozijo žvečenje in povečajo verjetnost poškodbe mehkega tkiva in same funkcionalnosti. Motnje v delovanju žlez slinavk lahko vplivajo na apetit, nastanka bolusa, sposobnost požiranja, govora in komunikacije na splošno. Bolečine v ustni votlini in/ali neustrezne zobne proteze lahko ogrozijo vnos hranil in dodatno zmanjšajo bolnikovo sposobnost komuniciranja. Posledice težav s prehranjevanjem so zmanjšan vnos hrane, slaba prehrana, izguba teže in spremembe strukture obraza. Težave z govorom in komunikacijo lahko prispevajo k stresu in frustracijam.

Zaradi naštetih razlogov je potrebno, pri bolnikih v paliativni oskrbi, vzdrževati tudi vsakodnevno ustno higieno, če je le to mogoče. Poleg tega, v kolikor je bolniku ob koncu življenja pomemben izgled, užitek pri prehranjevanju, žvečenju in grizenju, se priporoča menjava vseh razpadlih, zlomljenih in/ali manjkajočih zob.

Najpogostejše težave, ki se javljajo pri neozdravljivo bolnih so kserostomija in suha usta, bolečina oralne sluznice, kandidioza in težave s prehranjevanjem.

Zobozdravniki opravijo celovito oceno ustnega zdravja, ki sestoji iz simptomov, kliničnega pregleda, kognitivne ocene, funkcionalne ocene in prepoznavanju ciljev oskrbe. Pri načrtovanju zdravljenja bolnikov z neozdravljivo boleznijo, je pomembno vedeti, kakšna je prognoza in pričakovana življenjska doba zato, da se načrt zobozdravstvene oskrbe ustrezno prilagodi. Intenzivna zobozdravstvena terapija pri neozdravljivo bolnem bolniku bi lahko porušila homeostatsko ravnovesje, kar bi povečalo tveganje za sistemske zdravstvene zaplete ali iatrogene težave. Ključno vprašanje je, ali oslabljenemu bolniku ob koncu življenja zagotoviti zobozdravstveno oskrbo ali ne. Kljub temu, oskrba, osredotočena na bolnika, se mora izvajati ves čas, pogovori z bolnikom, njegovo družino, drugimi zdravstvenimi delavci, ob upoštevanju bolnikovih želja in vrednot, maksimirati kakovost njegovega življenja in zmanjšati škodljiva zdravljenja. Pomembno je tudi ugotoviti, ali je pacient sposoben vzdrževati ustno higieno in določiti osebo, zadolženo za spremljanje ustnega zdravstvenega stanja bolnika.

Zgodnja diagnoza ustno-obraznih težav in njihovo zdravljenje je bistveno za zmanjšanje bolnikove bolečine in trpljenja ter ohranjanja kakovosti življenja.

• Ščetkajte zobe ali zobne nadomestke vsaj dvakrat dnevno.
• Uporabljajte mehke zobne ščetke.
• Zamenjajte zobno ščetko takrat, ko opazite, da so ščetine razpršene ali obrabljene.
• Zobe ali zobne nadomestke nitkajte ali uporabljajte medzobne ščetke vsaj enkrat na dan.
• Z ustno vodico odstranite ostanke hrane, ki ostanejo po ščetkanju in nitkanju.
• Uporabljajte zobno pasto, ki vsebuje fluoride (priporočena vsebnost fluoridov za odrasle in starejše je 1450 ppmF).
• Prehranjujte se zdravo in omejite vnos sladke hrane in pijače ter citrusov.
• Izogibajte se nekaterim kemikalijam, kot so klor v bazenih, bisfenolu A (industrijska kemikalija), ki se pogosto nahaja v konzervah in plastičnih posodah, antibiotikom in kemikalijam, ki so prisotne v lističih za beljenje zob.
• Izogibajte se uporabi tobaka in tobačnih izdelkov.
• Izogibajte se pitju alkoholnih pijač.
• Izogibajte se pretiranemu izpostavljanju ustnic soncu.
• Obrnite se na svojega zobozdravnika takoj, ko se pojavi težava z ustnim zdravjem.
• Pokličite osebnega zobozdravnika ali zdravnika, če določena sprememba v ustni votlini traja več kot 14 dni.
• Ob vsakem obisku prinesite s seboj seznam zdravil, ki jih jemljete.
• Preventivno obiščite zobozdravnika vsaj enkrat letno.