Žalovanje je naravni odziv osebe na izgubo. Izguba se lahko nanaša na bližnjega, intimni odnos, domačega ljubljenčka, življenjski slog, dragocen predmet itd. Najtežja je običajno izguba bližnje osebe, na katero smo bili močno navezani. Proces žalovanja, čeprav je boleč, predstavlja sestavni del življenja in nam pomaga, da se sčasoma prilagodimo izgubi in nadaljujemo svoje življenje.

V starejšem starostnem obdobju so še posebej pogosti izguba bližnjega, izguba intimnega odnosa in izguba življenjskega sloga. Izguba bližnjega ne pomeni nujno izgube življenjskega partnerja/ice, ampak lahko pomeni izgubo kateregakoli odnosa v našem življenju, ki nam veliko pomeni. Izguba življenjskega sloga je pogosto eden od razlogov žalovanja starejših, saj se zaradi okoliščin življenja (npr. bolezen, sposobnost sam/a skrbeti zase) življenjski slog starejših lahko drastično spremeni.

Žalovanje tipično razdelimo v šest obdobij oz. faz, skozi katere gre oseba, ki se sooča z izgubo. Te faze so:

• zanikanje: šok in nezmožnost verjeti, da se je izguba resnično zgodila;
• jeza: občutek razdražljivosti in jeze zaradi izgube, obtoževanje sebe in/ali drugih za izgubo;
• pogajanje: občutki krivde in obžalovanja, da ni posameznik storil več ali naredil nekaj drugače, kar bi lahko preprečilo izgubo (»krivda preživelega«);
• depresija: občutki žalosti, brezupa, nemoči, včasih tudi samoizolacija;
• manjšanje bolečine: lajšanje bolečine in manjša pogostost občutkov žalosti, povrnitev občutka nadzora nad življenjem;
• sprejemanje: sprejemanje posledic izgube in novih okoliščin ter postopna reorganizacija življenja po izgubi; posameznik se nauči živeti z izgubo.

Zaporedje faz žalovanja ni enako za vse, prav tako ni nujno, da ob soočanju z izgubo posameznik doživi vse faze. Pogosto v procesu žalovanja večkrat prehajamo med različnimi fazami. Zavedati se moramo, da se lahko ob predelovanju izgube srečujemo z različnimi, včasih tudi nasprotujočimi čustvi, kar je naravno in pričakovano, razlog za skrb pa postane šele, če to resno ovira naše vsakodnevno delovanje.

V grobem lahko potek žalovanja razdelimo tudi na dve fazi oz. čustvena procesa – proces, osredotočen na izgubo in proces, osredotočen na vzpostavitev nadaljnjega življenja. V prvem običajno doživljamo žalost, tesnobo, osamljenost in hrepenenje po pokojnem. V drugem pa se postopoma prilagajamo posledicam izgube, prevzemamo nove vloge in odgovornosti (npr. vdova) ter vzpostavimo novo dnevno rutino

Vsak od nas doživlja žalovanje drugače, zato se med osebami tudi razlikuje njegovo trajanje. Na dojemanje “sprejemljivega” žalovanja vplivajo tudi družbene norme. Za zahodni svet velja, da naj bi žalovanje za bližnjim trajalo (največ) eno leto, (saj se v njem zvrstijo vsi prazniki in obletnice, ki jih mora posameznik obeležiti brez ljubljene osebe), je v resnici težko govoriti o normalni, pričakovani ali sprejemljivi dolžini žalovanja.

Zato je bolj smiselno kot o predolgem govoriti o kompleksnem oz. zapletenem žalovanju. Žalovanje postane zapleteno, ko se bolečina ob izgubi sčasoma ne zmanjšuje, ampak še poglablja, in ko nas žalovanje močno ovira ali nam celo popolnoma onemogoči opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti.

Kadar žalovanje postane zapleteno, lahko vodi v razvoj različnih duševnih stisk ali motenj, kot so na primer:

• občutek manjvrednosti,
• slabša koncentracija,
• zmanjšana želja po spolnosti,
• motnje apetita,
• motnje spanja,
• depresija,
• anksiozna motnja,
• zasvojenost z alkoholom ali psihoaktivnimi substancami,
• samomorilne misli.

V teh primerih se je priporočeno obrniti po strokovno pomoč.

Pri starejših odraslih je verjetnost za razvoj kompleksnega žalovanja višja kot pri drugih starostnih obdobjih. To je posledica seštevka večih dejavnikov, ki lahko otežijo proces žalovanja, kot na primer:

• s starostjo se poveča število bližnjih oseb, ki smo jih že izgubili (starši, bratje/sestre, prijatelji),
• izguba življenjskega partnerja lahko od mnogih zahteva visoko stopnjo prilagoditve življenjskega stila,
• zgodovina duševnih bolezni (npr. oseba, ki se je soočala z depresijo, ima večjo verjetnost za razvoj kompleksnega žalovanja, prav tako pa tudi za ponovni razvoj depresije).

To vse skupaj lahko vodi tudi v izrazito zmanjšano socialno podporno mrežo. Odsotnost močne socialno podporne mreže je tudi pomemben dejavnik tveganja za razvoj drugih težav tako na področju duševnega kot tudi telesnega zdravja.

Po drugi strani pa dobra socialna mreža pomaga osebi, da ne razvije kompleksnega žalovanja. Dobra socialna mreža nam nudi podporo v najtežjih trenutkih žalovanja in nam pomembno zmanjša občutek osamljenosti, ki ga lahko doživimo ob izgubi.

Proces žalovanja zahteva čas in potrebno je, da se soočimo z izgubo ter jo postopoma predelamo. Zato je ključnega pomena, da smo do sebe potrpežljivi, sprejmemo svoje žalovanje in si dovolimo, da doživimo bolečino ter vse mešane občutke, ki se pojavijo. Te občutke lahko izrazimo na različne načine, bodisi skozi pogovor, pisanje ali ustvarjanje.

Hkrati je pomembno, da ne zanemarimo svojega telesnega zdravja, saj lahko zdrav življenjski slog pripomore k lažjemu soočanju z žalovanjem. To vključuje uravnoteženo prehrano, dovolj gibanja, zadosten spanec ter čas za sprostitev.

V obdobju žalovanja je koristno, če si poiščemo zaupanja vredno osebo, s katero lahko delimo svoje občutke. To lahko vključuje prijatelje, družinske člane ali sodelavce. Pomembno je razumeti, da ljudje včasih niso prepričani, kako pristopiti k nekomu, ki žaluje. Zato je koristno, če jasno izrazimo, o čem bi radi govorili in kakšno podporo potrebujemo. Ključno pa je, da se v težkih trenutkih ne zapiramo vase, ampak poiščemo pomoč pri drugih.

Če tudi skozi čas boleča čustva ob izgubi ostajajo enako močna in je žalovanje še vedno osrednji del našega življenja ali je privedlo do razvoja še drugih duševnih stisk, je pomembno, da se obrnemo na strokovno pomoč. Iskanje strokovne pomoči lahko ključno prispeva k našemu sprejemanju nove situacije. Strokovnjaki, na katere se lahko obrnemo, so: psihiater, (klinični) psiholog, psihoterapevt. Prav tako se lahko za pogovor obrnemo na svojega osebnega zdravnika, ki nas bo po potrebi usmeril na druge oblike pomoči. Če je v vašem okolju na voljo, je dobrodošla oblika pomoči tudi podporna skupina. Namen podpornih skupin je omogočiti žalujočim pogovor in izmenjavo izkušenj s posamezniki, ki podobno doživljajo.

V procesu žalovanja smo izredno občutljivi, kar nas lahko pripelje do iskanja utehe v alkoholu in drugih psihoaktivnih snoveh, kar pa ima lahko številne neželene posledice. Uporaba teh substanc lahko osebo oslabi in ji prepreči zdravo soočanje z občutki ter doživljanjem izgube. Poleg tega lahko stanje opitosti sproži intenzivnejše valove žalovanja, ko oseba ni pod vplivom substanc. Posledica tega je, da se mnogi znajdejo v začaranem krogu zlorabe alkohola in psihoaktivnih snovi, kar lahko vodi v zasvojenost, poglabljanje stisk, razvoj drugih duševnih težav ter težave na socialnem področju, kot so težave v medosebnih odnosih.

Če nekdo izrazi željo po pogovoru o izgubi ljubljene osebe, je ključno, da smo mu na voljo. Aktivno poslušanje predstavlja izjemno dragoceno podporo, zato ni treba skrbeti, kaj točno reči v pogovoru. Preden delimo nasvet ali mnenje o soočanju z izgubo, je priporočljivo vprašati osebo, ali si želi slišati naše stališče. Prav tako je pomembno, da v primerih, ko oseba ne želi govoriti o izgubi, spoštujemo njeno željo.

Proces žalovanja lahko za posameznika, še posebej v prvih trenutkih po izgubi, predstavlja izjemno zahtevno in obremenjujoče obdobje. V takšnih situacijah je lahko podpora pri vsakodnevnih nalogah, kot so priprava obrokov, skrb za gospodinjstvo ali pranje oblačil, koristna. S tem žalujoči osebi dajemo občutek, da smo zanjo prisotni in da se lahko zanese na nas. Poleg tega ji omogočamo, da si vzame čas zase, medtem ko prevzamemo nekatere vsakodnevne odgovornosti.

Če opazimo, da se nekdo sooča z izjemno dolgim in intenzivnim obdobjem žalovanja ali se popolnoma umakne iz okolice, bi bilo koristno obzirno razpravljati z njim ali njo o možnostih strokovne pomoči. Če se izkaže, da je to potrebno, lahko aktivno podpremo iskanje ustrezne strokovne pomoči. Nekaterim ljudem je v takšnih primerih lažje, če je na pogovoru s strokovnjakom prisotna tudi druga, že znana oseba. Prisotnost bližnjega lahko pomaga zmanjšati morebiten občutek strahu pred stigmatizacijo zaradi pogovora s strokovnjakom. Dodaten vir informacij o različnih oblikah pomoči je na voljo na naslednji povezavi.

Povzeto po:

Žalovanje. Kampanja Nisi Okej? Povej Naprej. Uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://nisiokejpovejnaprej.si/dusevno-zdravje/soocanje-s-tezkimi-zivljenjskimi-situacijami/zalovanje/

Sadock, B. J., Sadock, V. A., & Ruiz, P. (2015). Kaplan & Sadock’s synopsis of psychiatry: Behavioral sciences/clinical psychiatry (11th ed.). Wolters Kluwer.

American Psychiatric Association. (2022). Diagnostic And Statistical Manual Of Mental Disorders (5th-TR). American Psychiatric Association.