Tekom življenja se lahko srečujemo s stiskami ali obdobji povečanega stresa. Če so stresna obdobja dolgotrajna in iz njih ne vidimo izhoda ali rešitve, se stiska začne poglabljati in postajati vse bolj obremenjujoča. V najhujših primerih lahko postanemo pripravljeni narediti vse, da bi ublažili našo stisko in tako se lahko pojavijo tudi samomorilne misli. Zato ni nujno, da imamo željo po smrti, temveč ne najdemo načina, kako bi drugače “ublažili” svojo stisko.
Vsako obdobje v življenju je zaznamovano z določenimi mejniki in spremembami. V starejši odrasli dobi se pojavijo tudi spremembe, ki predstavljajo povišano tveganje za pojav samomorilnih misli, zaradi česar so starejši odrasli še posebej ogrožena starostna skupina.

Na nastanek samomorilnih misli in nagnjenj vpliva več različnih dejavnikov. Ko poznamo te dejavnike, lahko tudi lažje preventivno ukrepamo in nudimo pomoč osebam, ki se spopadajo s takšnimi mislimi. Nekateri dejavniki tveganj za razvoj samomorilnih misli so podobni dejavnikom tveganja v drugih starostnih skupinah, drugi pa so posebej značilni za starejše odrasle osebe.

Splošni dejavniki tveganj za samomorilne misli so na primer:

• nezdravljena duševna motnja (najpogostejša je depresija)
• soočanje s povečanim stresom ali travmatsko izkušnjo v preteklosti
• izguba ali ločitev od bližnjega
• nasilje (ekonomsko, spolno, telesno in/ali duševno)
• zloraba alkohola in/ali psihoaktivnih substanc
• socialna izolacija in osamljenost
• finančne težave (socialni položaj)
• gibalna oviranost
• pretekli poskusi samomora

Specifični dejavniki tveganj pri starejših odraslih:

• izguba samostojnosti,
• izguba funkcionalnosti (npr. nezmožnost vodenja lastnega gospodinjstva, nezmožnost vožnje avtomobila)
• diagnoza demence,
• neozdravljiva bolečina,
• kronične bolezni
• pomanjkanje občutka smisla v življenju

Zaradi lastnosti tega starostnega obdobja, se življenje starejših odraslih močno spremeni. Zato je pri starejših odraslih še večja verjetnost, da se pojavijo ti specifični dejavniki tveganja, kot pri drugih starostnih skupinah, in sicer:

• slab ekonomski status (npr. pokojnine so nižje od plače),
• osamljenost (npr. 8 ur na dan, ki so jih včasih preživeli v službi, so sedaj doma),
• osamljenost in družbena izoliranost,
• žalovanje za izgubo bližnjih (v tem starostnem obdobju so izgube bližnjih pogostejše).

Če je pri osebi hkrati prisotnih več različnih dejavnikov tveganja, se njihov učinek le še povečuje. Najpomembnejši dejavnik tveganja za samomor predstavlja depresija, ki pa se lahko pri starejših odraslih pogosto napačno diagnosticira kot demenca, kar imenujemo tudi psevdo-demenca. Več informacij o psevdo-demenci si lahko preberete na naslednji povezavi. Poleg tega lahko dolgotrajno splošno slabše duševno počutje pomembno pripomore k razvoju samomorilnih misli.

Po drugi strani pa se tveganje za samomorilne misli zmanjšuje z dobro samopodobo, občutkom smisla v življenju, učinkovitimi tehnikami soočanja s stresom in težavami ter socialno podporo bližnjih. Slednja je še posebej pomembna zato, ker lahko osebe s samomorilnimi mislimi napačno mislijo, da so svojim bližnjim v breme in bi jim storili uslugo, če jih ne bi bilo več.

Osebe s samomorilnimi mislimi se lahko sramujejo svojih misli ali pa jih skrbi, da drugi ne bodo razumeli njihove stiske. Ta napačna prepričanja izhajajo iz zgodovine in mitov naše družbe, ki pravijo, da samomor izvedejo tisti ljudje, ki so šibki, strahopetni ali iščejo pozornost. Vse to lahko pripomore k temu, da ljudje svojo stisko zadržujejo zase in ne iščejo pomoči. Čeprav samomorilnih misli ali namer osebe ne moremo vedno prepoznati, saj jih osebe v stiski redko izrazijo navzven, obstajajo nekateri opozorilni znaki, ki kažejo, da oseba potrebuje pomoč. Opozorilni znaki so lahko besedni ali vedenjski.

Najpogostejši besedni opozorilni znaki so:

• Govor o samomoru, npr. »ubil_a se bom«, »želim si, da nebi bil_a več živ_a«, »želim si, da se ne bi nikoli rodil_a«, itd.
• Razmišljanje, pisanje ali govorjenje o smrti ter umiranju
• Izražanje občutka utesnjenosti, nemoči, brezizhodnosti ali brezupa
• Pogosto menjavanje razpoloženja
• Poslavljanje od ljudi, kot da jih oseba nikoli več ne bo videla

Najpogostejši vedenjski znaki so:

• Tvegano ali samopoškodovalno vedenje (npr. prekomerna uporaba predpisanih zdravil, nepremišljena vožnja)
• Kovanje načrta za samomor oz. pridobivanje pripomočkov za samomor (npr. nakup orožja, kopičenje tablet)
• Nepričakovane spremembe (npr. navidezno izboljšanje razpoloženja)
• Znižana motivacija za ali opustitev aktivnosti, v katerih je oseba v preteklosti uživala
• Izogibanje druženju z bližnjimi (npr. družino, prijatelji) in drugimi ljudmi na splošno
• Povečano uživanje alkohola ali psihoaktivnih substanc
• Spremembe navad spanja in/ali prehranjevanja
• Nepričakovano razdajanje osebne lastnine in spreminjanje oporoke

Najpomembnejše je, da si poiščete strokovno pomoč, pri čemer vam lahko pomaga tudi bližnja oseba, ki ji zaupate. V kolikor sami ne veste kje poiskati pomoč, se lahko obrnete na osebnega zdravnika, ki vas bo napotil do ustrezne strokovne pomoči.

Če opazimo, da pričnemo razmišljati o samopoškodovalnem vedenju ali celo o samomoru, se lahko začasno zaščitimo pred samim seboj, tako da upoštevamo spodnje kratkoročne rešitve.

• da iz našega okolja odstranimo vse predmete, s katerimi bi si lahko kaj naredili,
• se premaknemo na bolj varno območje, če se nahajamo na nevarni lokaciji (npr. mostu),
• svoja čustva delimo z bližnjo osebo (npr. prijateljem, družinskim članom).

Če menite, da nekdo doživlja samomorilne misli, je pomembno, da odreagirate hitro in pristopite k osebi.

Naše mnenje o samomoru ima pomemben vpliv na našo sposobnost nudenja pomoči osebi s samomorilnimi mislimi. Dobro je vedeti, da imajo lahko drugi ljudje različna mnenja in prepričanja ter to upoštevati medtem ko poskušamo pomagati osebi s samomorilnimi mislimi.

Pristopimo k osebi s samomorilnimi mislimi, ji pojasnimo kakšne spremembe smo opazili pri njej in zakaj nas zanjo skrbi. Možno je, da oseba ne bo želela govoriti z nami, zato ji v tem primeru ponudimo, da ji poiščemo drugega sogovornika. Drugega sogovornika lahko poiščemo tudi kadar sami ne moremo vzpostaviti stika.

Če menimo, da ima oseba samomorilne misli, jo po njih direktno vprašamo. Vprašanje zastavimo tako, da dobimo jasen in nedvoumen odgovor. Postavimo ga lahko že na začetku, lahko pa do njega pridemo postopoma – začnemo lahko z vprašanji kot so »Se počutiš obupano?«, »Se ti zdi, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo?«, »Ali razmišljaš, da bi si kaj naredil_a?«, itd.

V začetku nam bo direktno vprašanje o samomorilnih mislih lahko neprijetno zastaviti, predvsem zaradi mita o tem, da spraševanje o samomoru pri osebi lahko sproži samomorilne misli. V resnici velja ravno nasprotno – s pogovorom o samomorilnih mislih ali dejanju osebi damo vedeti, da smo ji na voljo za podporo in ji damo priložnost, da spregovori o svojih težavah.

Med pogovorom o samomorilnih mislih je ključnega pomena, da:

• Smo potrpežljivi in mirni,
• Poslušamo zbrano brez obsojanja,
• Postavljamo odprta vprašanja (vprašanja na katera oseba ne more odgovoriti zgolj z »da« ali »ne«),
• Ko oseba konča svojo pripoved, povzamemo kar je povedala,
• Sproti se prepričamo ali osebo prav razumemo (npr. »Če te prav razumem, se počutiš kot…«),
• Izražajmo empatijo in sočutje,
• Dovolimo osebi, da prosto izrazi svoja čustva (npr. lahko kriči, joka, se jezi).

Čemu se med pogovorom o samomorilnih mislih izogibamo:

• Ne prepiramo se z osebo glede samomora
• Ne razpravljamo o moralnosti samomora
• Ne vzbujamo občutkov krivde (npr. »S samomorom boš svoji družini povzročil_a veliko hudega«)
• Ne grozimo (npr. »Da si ne drzneš storiti kaj takšnega«)
• Ne zmanjšujemo problemov ali razlogov za samomor (npr. »Vsi se kdaj tako počutimo«)
• Ne dajemo cenenih zagotovil ali tolažb (npr. »Vse bo v redu«, »Malo bolj pozitivno razmišljaj pa bo«)
• Ne prekinjamo, niti s svojimi zgodbami
• Ne izražamo pomanjkanja interesa ali negativnih stališč za izpoved osebe (tako z besedami kot s telesno govorico)
• Ne izzivamo osebe (npr. »Pa naredi to, če resno misliš«)
• Ne izogibamo se besedi samomor

Varnosti načrt služi takrat, ko oseba začne razmišljati o samomoru. Skupaj z osebo oblikujemo njej prilagojen načrt in vanj vključimo:

• po čem oseba prepozna samomorilne misli,
• kako si oseba pomagala v preteklosti,
• kako si oseba lahko pomaga sedaj,
• kontakte oseb, ki osebi v tem trenutku lahko pomagajo,
• kontakte strokovnih služb za pomoč pred samomorom,
• mesto kamor se oseba lahko varno zatečete.

Kakršnokoli razmišljanje o samomoru moramo vzeti resno in temu primerno ukrepati. Nikoli ne zmanjšujemo teže tovrstnih problemov ali izpoved osebe označimo za »iskanje pozornosti«.

Na podlagi opozorilnih znakov lahko ocenimo nujnost stanja – več kot jih je in bolj kot so izraženi, bolj je nujno. Najbolj samomorilno ogrožena je tista oseba, ki je odločena storiti samomor, ima že načrt kako storiti samomor ali je že izvedla nekatere korake v smeri uresničitve samomorilnih načrtov (npr. pridobila orožje).

Čeprav poznamo najpogostejše opozorilne znake, še ne pomeni, da se bodo pri osebi s samomorilnimi mislimi izražali na vse zgoraj naštete načine ali bodo vsi enako močno izraženi. Pri različnih osebah s samomorilnimi mislimi lahko opazimo različne kombinacije in intenzivnost opozorilnih znakov. Čeprav oseba nima samomorilnega načrta to še ne pomeni, da oseba ni samomorilno ogrožena.

Če je oseba v neposredni nevarnosti (torej neprestano razmišlja o samomoru), je nikakor ne pustimo same. Poskusimo jo prepričati, da skupaj poiščemo nujno medicinsko ali psihiatrično pomoč. Če zmoremo osebo odpeljemo v bolnišnico sami, če to ni možno, takoj pokličemo 112. Po zakonu lahko osebo, ki je v določenem trenutku nevarna sebi, hospitaliziramo tudi brez njenega privoljenja.

Lahko se nam zgodi, da oseba svoje samomorilne misli ali namere zaupa preko telefona. Takšni pogovori so lahko naporni, naš cilj pa mora biti, da osebo poslušamo in jo pomirimo.

V takšnih primerih je najbolj pomembno, da se z osebo pogovarjamo. Ob tem spodbujamo, da nam oseba govori o stvareh, ki niso ne dobre ne slabe. Pri pogovoru se poskusimo odmakniti od tega kako se oseba počuti in se bolj osredotočimo na stvari, ki pri njej ne povzročajo močnih čustev, npr. to kar vidi (npr. ali so okoli drevesa, zgradbe), sliši (npr. ali sliši zvoke ljudi, prometa), vonja (npr. ali je kakšen poseben vonj okoli osebe) in tako dalje. Če nam oseba ne želi povedati kje točno se nahaja, nam bo to poleg odvračanja njene pozornosti od misli na samomor, mogoče tudi pomagalo odkriti njeno približno lokacijo.

V primeru hude duševne stiske ali samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poiščete pri različnih strokovnjakih, ustanovah in organizacijah.

Če ste negotovi glede iskanja pomoči, se lahko obrnete tudi na osebnega zdravnika, ki vas bo napotil na primerno obravnavo.

Za pomoč se lahko obrnete tudi na:

01 4750 670 – urgentna psihiatrična ambulanta v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani

Najbližja splošna ali psihiatrična bolnišnica

Dežurnega zdravnika

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur vsak dan)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro)

031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24 ur vsak dan)

031 704 707, info@posvet.org – Brezplačna svetovanja v Psiholoških svetovalnicah Posvet

www.nebojse.si – Pomoč za odrasle

www.zivziv.si – spletno mesto za razumevanje samomora

Če imate hudo duševno stisko ali se soočate s samomorilnimi mislimi in nemudoma potrebujete pomoč, pokličite urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani na 01/4750 670 ali na številki za nujno pomoč (112 in 113).

Povzeto po:

Samomorilne misli. Kampanja Nisi Okej? Povej Naprej. Uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://nisiokejpovejnaprej.si/dusevno-zdravje/soocanje-s-tezkimi-zivljenjskimi-situacijami/samomorilne-misli/

Sadock, B. J., Sadock, V. A., & Ruiz, P. (2015). Kaplan & Sadock’s synopsis of psychiatry: Behavioral sciences/clinical psychiatry (11th ed.). Wolters Kluwer.