Osamljenost je občutek, ki ga čutimo, kadar živimo brez povezave z drugimi ljudmi. (povzeto po fran.si) Občutek osamljenosti je pri starejših osebah pogosto povezan z družbeno izolacijo in izgubo bližnjih. Pogosto jo doživljamo z občutkom nevrednosti do družbe drugih, slabo samopodobo in (pre)nizko stopnjo samozavesti in splošnim upadom našega zdravja – tako duševnega, kot tudi fizičnega. Občutek osamljenosti je pogosto eden izmed pomembnejših dejavnikov tveganja za razvoj depresije.

Osamljenost lahko doživimo po dveh poteh – nenadoma ali postopoma. Nenaden občutek osamljenosti je zelo pogost, kadar sovpada z izgubo bližnje osebe ali intimnega odnosa. Lahko pa se osamljenost razvije tudi postopoma – ko smo vedno manj aktivni, se ne znamo ali se ne zmoremo vključiti v družbo, ki nas obdaja ipd.

Osamljenost lahko doživimo tudi, kadar imamo krog ljudi, ki jih imamo radi in imajo oni radi nas, torej tudi, ko smo v družbi. In nič ni narobe s tem. Osamljenost v tem primeru nastopi, kadar živimo brez občutka čustvene povezanosti z našimi bližnjimi.

Poznamo tri vrste osamljenosti, in sicer: socialna osamljenost, čustvena osamljenost in eksistencialna osamljenost.

Socialna osamljenost je občutek, ki izvira iz pomanjkanja medosebnih odnosov, pogosto zaradi družbene izolacije. Izkusimo jo lahko, če se ne počutimo povezane s svojo družino/prijatelji ali pa družbene mreže sploh nimamo. Dejavniki tveganja za razvoj socialne osamljenosti so:

• redko sodelovanje v skupnih družbenih aktivnostih,
• težave v medosebnih odnosih (npr. konflikti, nezaupanje, slaba komunikacija),
• spremembe v življenju (npr. selitev v drug kraj),
• gibalna oviranost,
• stigmatizacija ali diskriminacija, na podlagi katerih smo lahko izključeni iz družbe.

Socialno osamljenost pogosto spremljajo občutki žalosti, strahu in slabe samopodobe, ki so posledica pomanjkanja družbenih aktivnosti.

Čustvena osamljenost je občutek, ki izvira iz pomanjkanja kvalitetnih družbenih odnosov. Pomembna razlika s socialno osamljenostjo je, da tukaj ne gre za fizično izolacijo, temveč za občutek, da nam manjka oseba, s katero bi lahko delili svoja čustva, misli, izkušnje ipd. Dejavniki tveganja za razvoj čustvene osamljenosti so:

• izguba ljubljene osebe,
• težave v medosebnih odnosih (npr. konflikti, nezaupanje, slaba komunikacija),
• spremembe v življenju (npr. selitev v drug kraj),
• pomanjkanje intimnih povezav

Čustveno osamljenost pogosto spremljajo občutki izoliranosti, praznine, zapuščenosti, lastne nezadostnosti in nerazumljenosti, ki so povezani z zmanjšanim obsegom čustvenih interakcij.

Eksistencialna osamljenost je občutek, ki se lahko pojavi, ko posameznik razmišlja o svojem mestu v svetu, smislu svojega življenja, o smrti in o drugih večjih vprašanjih svojega obstoja. Eksistencialna osamljenost ni nujno povezana s fizično ločenostjo (izoliranostjo) od drugih ljudi, temveč z notranjim občutkom neizogibne samote, ki izvira iz globokih eksistencialnih vprašanj.

Oseba, ki doživlja eksistencialno osamljenost, se lahko počuti, kot da ne more deliti svojih najglobljih misli, občutkov in vprašanj z drugimi, ker gre za izrazito osebne poglede na življenje. To lahko vodi v razvoj občutkov strahu, anksioznosti in odtujitve od drugih.

Če se soočamo z občutkom osamljenosti, je to nekaj povsem normalnega. Vsak od nas se kdaj počuti osamljenega. Problematično je lahko, kadar ta občutek traja dalj časa oz. se ga ne moremo znebiti.

Spodaj je opisanih nekaj nasvetov, kako lahko zmanjšamo občutek osamljenosti:

1. Naučimo se biti sproščeni in zadovoljni z družbo nas samih.
   Širok socialni krog ljudi, ki nas obdaja, ni nobeno zagotovilo, da se ne bomo počutili osamljene. Zato je pomembno, da se naučimo počutiti lagodno v lastni družbi, saj tako ne bomo vztrajali v konfliktnih odnosih ali odnosih, ki nas obremenjujejo.

Da smo zadovoljni v lastni družbi se lahko naučimo postopno:

• • razmislimo, katere aktivnosti nas osrečujejo in se jim posvetimo – npr. učenje nove veščine, sprehod v naravi, obisk tržnice
  • pomaga nam lahko, da pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti v ozadju poslušamo radio, televizijo itd.
  • pustimo si čas, da postanemo zadovoljni v lastni družbi
  • pri iskanju zamisli za nove aktivnosti nam lahko pomagajo družinski člani, prijatelji, sosedje, itd.

Pomembno je, da se zavedamo pomena, da ohranjamo stike in se ne umaknemo od drugih. Torej, pomembno je ohranjati ravnovesje med časom, ki ga namenjamo bližnjim in časom, ki ga preživimo sami.

2. Glede svojih občutkov se poskusimo pogovoriti z našimi bližnjimi.
   Lahko gre za katerokoli osebo, ki nam je blizu – od prijateljev, znancev in sosedov, do družinskih članov. Pogosto pomaga, če se o svojih težavah in občutkih pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Na ta način bo tudi druga oseba razumela, o čem razmišljamo in kaj čutimo, kar bo lahko odgovorilo na marsikatero vprašanje, ki se ji poraja v glavi.

Večina med nami se je že kdaj soočala z občutkom osamljenosti, vendar se lahko bojimo to povedati drugim. Morda ugotovimo, da je naša bližnja oseba doživela podobne občutke in nam morda lahko pomaga s kakšnim nasvetom, kako se jih premostiti.

Če oseba, s katero se želimo pogovoriti, ne živi blizu nas, jo lahko nenazadnje tudi pokličemo preko telefona. Kdo ve, morda lahko na ta način pomagamo tudi njej, da se ne bo počutila osamljeno.

3. Razmislimo o družbi živali.
   Če smo pri močeh, lahko razmislimo tudi o družbi hišnih ljubljenčkov. Na ta način bomo ob skrbi zanje zmanjšali svoje občutke osamljenosti, več se bomo gibali, če drugače ne, že zaradi skrbi za njih. Če mislimo, da nismo pri močeh, da bi kvalitetno skrbeli za hišnega ljubljenčka, je bolje, da takšne odločitve ne sprejmemo.

Obstaja veliko zavetišč za živali, ki ponujajo možnost, da kot prostovoljci_ke sodelujemo v njihovih programih in pomagamo pri skrbi za hišne ljubljenčke. Na ta način bomo spoznali tudi nove ljudi in si razširili svoj socialni krog.

4. Vzemimo si čas.
   1. Spregovoriti o svojih občutkih osamljenosti z drugimi ali spoznavanje novih ljudi nam lahko predstavlja veliko breme, če doživljamo občutek osamljenosti že dlje časa. Zato je pomembno, da si vzamemo čas, ki ga potrebujemo, preden naredimo prvi korak. Vendar s tem ne odlašamo predolgo, ker se bo sčasoma ta korak zdel vedno težji.
   2. Lahko poskusimo počasi in pričnemo z lahkimi, sproščenimi, vsakodnevnimi pogovori z ljudmi, s katerimi smo pogosto v stiku, tudi če jih (še) ne poznamo. To je lahko npr. prodajalec_ka v trgovini, naš_a frizer_ka, morda medicinska sestra v domu starejših občanov.
   3. Nekateri ljudje se počutijo manj osamljene, če so v prostoru, polnem ljudi. Če mislimo, da bi nam to odgovarjalo in nam pomagalo, lahko obiščemo bližnjo kavarno, knjižnico ipd.
   4. Pričnemo ustvarjati rutino. To pomeni, da npr. vsak ponedeljek dopoldne obiščemo kavarno, v torek popoldne se oglasimo pri sosedu_i na obisku, v sredo si vzamemo čas, da obiščemo bližnji park. Ko enkrat ustvarimo rutino oz. navado, ji z lahkoto sledimo in se na ta način učinkovito zamotimo in preženemo občutek osamljenosti.

5. Ustvarimo nova poznanstva.
   Če se težko odpremo ljudem, ki jih poznamo, lahko vedno spoznamo nove ljudi. Lahko se pridružimo kakšnemu prostovoljnemu društvu, ki nas lahko zamoti in odpre vrata v popolnoma novo skupino ljudi. Lahko se pridružimo tudi izobraževanjih za starejše, torej “univerzam za tretje življenjsko obdobje”.

6. Ne primerjamo se z drugimi.
   Včasih, ko smo osamljeni, se lahko zgodi, da se pričnemo primerjati z drugimi. To lahko v nas vzbudi negativne občutke, pri čemer pozabimo, da ne poznamo celotne zgodbe in občutkov drugih. Vsak se lahko pretvarja, da je živahen, družaben in vedno srečen pa to še ne pomeni, da je tako tudi v resnici.

7. Izogibajmo se uporabi alkohola in psihoaktivnih substanc.
   Uporaba alkohola in psihoaktivnih substanc ima negativni vpliv na naše duševno zdravje. Čeprav lahko mislimo, da nam bo uporaba alkohola in psihoaktivnih substanc pomagala pri zmanjševanju občutkov osamljenosti, je učinek ravno obraten. Uporaba le-teh lahko povzroči poglobitev občutka osamljenosti, še posebej v času treznosti. Poleg tega lahko uporaba alkohola in psihoaktivnih substanc vodi v razvoj odvisnosti in zasvojenosti, poglabljanje stisk, razvoj drugih duševnih motenj, telesnih bolezni in psihosocialnih težav (npr. finančne težave, težave v medosebnih odnosih).

8. Poskusimo s pogovorom s strokovno osebo.
   Vedno se lahko za nasvet, kako zmanjšati občutek osamljenosti ali podporo pri premagovanju občutka osamljenosti obrnemo na strokovnjaka. Ti nam bodo prisluhnili, predstavili različne oblike pomoči, ki so na voljo in nam pomagali oblikovati načrt okrevanja. Med njimi so najpogostejši psiholog, klinični psiholog, psihiater in osebni zdravnik. Strokovnjaki za področje duševnega zdravja nam bodo tudi lahko nudili strokovno podporo pri zmanjševanju občutkov osamljenosti. Za več informacij o strokovnjakih s področja duševnega zdravja klikni link https://nisiokejpovejnaprej.si/kam-po-pomoc/strokovnjaki/.

Da bi bližnji osebi znali pomagati, se je dobro informirati o znakih osamljenosti in načinih, kako ji lahko pomagamo. Pomembno je, da poiščemo zanesljive vire informacij o osamljenosti. Na ta način bomo lažje razumeli bližnjo osebo, ki se spopada s tovrstnimi občutki.

Če pri bližnji osebi opazimo nekatere znake, da se sooča z osamljenostjo, ji lahko posvetimo več časa. V kolikor živimo v bližini osebe, jo lahko bolj pogosto obiščemo in z njo kvalitetno preživimo čas. To lahko zajema tako zanimiv pogovor, kot skupno opravljanje gospodinjskih opravilih ali kratek sprehod v naravi. Pomembno je, da se tekom skupnega preživetega časa resnično posvetimo zgolj tej osebi. V kolikor nimamo časa, da bi osebo obiskali ali ne živimo blizu, jo lahko pokličemo po mobilnem telefonu. Na ta način jo bomo zagotovo razveselili. Tako bo vedela, da razmišljamo o njej in da je zaželena in cenjena v naši družbi.

V kolikor pa opazimo ali pa nam oseba sama zaupa, da kljub kvalitetno preživetemu skupnemu času, oseba še vedno doživlja občutke osamljenosti, se lahko z osebo poskusimo pogovoriti o njenih občutkih osamljenosti. Pri tem spoštujemo željo osebe, če o tem ne želi govoriti in ji zagotovimo, da smo ji na voljo ko/če se bo želela pogovoriti o tem. V kolikor oseba izrazi željo po pogovoru, jo aktivno poslušamo, ne prekinjamo, ne podajamo vrednostnih sodb o njenih občutkih ali zmanjšujemo njene stiske (npr. “pa saj ni tako hudo”, “vsak se kdaj tako počuti” ali “rajši poglej, kaj vse imaš”). Osebo povprašamo ali si želi našega nasveta, podpore ali zgolj tega, da ji prisluhnemo in njeno željo upoštevamo.

V kolikor oseba ne ve, kako bi dostopala do pomoči, za katero meni, da jo potrebuje, ji lahko pri tem ponudimo podporo. Lahko ji pomagamo poiskati potrebne informacije in se z njo pogovorimo o različnih razpoložljivih virih pomoči. Različne vire pomoči najdete na naslednji povezavi: https://docs.google.com/document/d/1DutO6wVAg_KsYuvy_6T-0ox_FWnxmrj0m4HodoY_Y0s/.

Ko osebi nudimo podporo pri iskanju pomoči, spoštujemo njene želje in končne odločitve, tudi če se mi z njimi ne strinjamo.

Povzeto po:

Žalovanje. Kampanja Nisi okej? Povej naprej. Uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://nisiokejpovejnaprej.si/dusevno-zdravje/soocanje-s-tezkimi-zivljenjskimi-situacijami/zalovanje/

Povzeto po: Depresija. Kampanja Nisi okej? Povej naprej. Uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://nisiokejpovejnaprej.si/dusevno-zdravje/najpogostejse-dusevne-motnje/depresivne-motnje/

Mind. (2019, Julij). Tips to manage loneliness, uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://www.mind.org.uk/information-support/tips-for-everyday-living/loneliness/tips-to-manage-loneliness/

‌Very Well Mind (December, 2023). How to cope with loneliness, uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://www.verywellmind.com/how-to-cope-with-loneliness-3144939

Strokovnjaki. Kampanja Nisi okej? Povej naprej. Uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://nisiokejpovejnaprej.si/kam-po-pomoc/strokovnjaki/

‌The Gerontologist (Oktober, 2021). Social, Emotional, and Existential Loneliness: A Test of the Multidimensional Concept. van Tilburg T. Uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://academic.oup.com/gerontologist/article/61/7/e335/5865445

Social isolation and loneliness among older people Acknowledgements, uporabljeno v decembru 2023, spletna stran: https://iris.who.int/bitstream/handle/10665/343206/9789240030749-eng.pdf?sequence=1

‌Augusto, C., & Ivbijaro, G. (2019). Primary Care Mental Health in Older People : a Global Perspective. Springer International Publishing.