O nasilju nad starejšimi govorimo, ko nekdo s svojim vedenjem posredno ogrozi dobrobit starejše odrasle osebe (npr. odtegnitev zdravil, hrane) ali neposredno oškoduje njeno dobrobit (npr. omejitev svobode gibanja, kričanje, udarci). Nasilje nad starejšimi osebami najpogosteje izvajajo ljudje, ki jim starejše osebe zaupajo (npr. družinski člani, partnerji, osebje v domu za starejše).

Nasilje nad starejšimi precej pogosto, vendar je težko oceniti njegovo pogostost, saj večina primerov ostane neprijavljenih. Žrtve pogosto ne prijavijo nasilja, ki ga doživljajo, saj ne želijo “povzročiti težav” svojim bližnjim, ki izvajajo nasilje ali pa se bojijo, da bodo na ta način izgubili podporo, ki jo potrebujejo. Najpogostejši obliki nasilja sta verbalno/psihično nasilje in ekonomsko nasilje.

Dolgo časa se ni govorilo o problematiki nasilja nad starejšimi, kar ima dva glavna razloga. Prvič, žrtve same niso pogosto prijavljale nasilja. Pogosto so čutile strah, nemoč in sram ter se niso želele soočati s travmatičnimi izkušnjami ali pa so se počutile preveč ogrožene, da bi o tem spregovorile. Drugi razlog pa je bil, da smo kot družba pogosto ignorirali to težavo in se delali, da ni prisotna.

Dejavniki tveganj, zaradi katerih so starejše odrasle osebe bolj ranljive za viktimizacijo (postanejo žrtev nasilja), so:

• blag upad kognitivnih sposobnosti in/ali demenca,
• nižji socialno-ekonomski status,
• pretekla viktimizacija (v preteklosti so že bili žrtev nasilja),
• s starostjo tveganje za nasilje narašča,
• slabša socialno-podporna mreža,
• odvisnost od oz. zanašanje na pomoč bližnjih,
• družinski spori (v afektu),
• slabi odnosi v družini,
• kronične bolezni.

Več kot je prisotnih dejavnikov tveganj, večja je verjetnost, da bo starejša oseba postala žrtev nasilja.

Različne oblike nasilja se lahko razvrščajo glede na vloge vpletenih – kdo izvaja nasilje in kdo je žrtev. Pogosto postanejo žrtve družbeno šibkejše skupine, kot so ženske, otroci in starejši. Tudi tisti, ki so priča nasilju (celo če se ne dogaja neposredno njim), včasih postanejo žrtve, saj si zaradi občutka lastne ogroženosti ne upajo prekiniti kroga nasilja.

Nasilje lahko razdelimo tudi glede na vrsto nasilnega dejanja, in sicer fizično, spolno, psihično in ekonomsko nasilje. Fizično nasilje obsega vsakršno uporabo fizične sile, ki povzroči bolečino, strah ali ponižanje, pri čemer ni nujno, da se pojavijo vidne telesne poškodbe. Spolno nasilje vključuje ravnanje s spolno vsebino, ki je v nasprotju z željami druge osebe, ki je v to prisiljena ali pa zaradi svojega razvoja ne razume pomena tega dejanja. Psihično nasilje predstavlja najpogostejšo obliko nasilja v trenutni razdelitvi. Gre za delovanje, ki povzročitelju nasilja omogoča ustvarjanje strahu, poniževanja, občutka manjvrednosti, ogroženosti in drugih duševnih stisk pri drugih. Poleg tega obstaja tudi ekonomsko nasilje, čeprav je manj znano v širši populaciji. To vključuje neupravičen nadzor ali omejevanje druge osebe pri razpolaganju z lastnim premoženjem.

Nasilje nad starejšimi je navadno ponavljajoč dogodek, ki sledi vzorcu t. i. začaranega kroga nasilja. Krog nasilja je razdeljen v tri faze:

1. Faza: naraščanje napetosti
   V prvi fazi povzročitelj nasilja ob običajnih življenjskih situacijah postaja vse bolj napet. Žrtev to opazi in tako postane previdnejša in bolj prilagodljiva, saj želi preprečiti nasilje. Žrtev nasilja ne uspe preprečiti.

2. Faza: povzročitev nasilja
   Druga faza se lahko zgodi v katerikoli obliki, žrtev pa se na nasilje ne more pripraviti, saj ne uspe predvideti, kaj bo storil povzročitelj.

3. Faza: obdobje navideznega miru (“medeni tedni”)
   Povzročitelj nasilnega dejanja poskuša zmanjšati pomen nasilja ali celo prevaliti krivdo za nasilje na žrtev. Krivda ni nikoli na strani žrtve!

V celotnem krogu nasilja lahko opazimo različna obdobja trajanja, ki segajo od nekaj dni do nekaj tednov in mesecev. Nekatere žrtve nasilja ne doživljajo obdobij navideznega miru; nasprotno, povzročitelj jih nenehno trpinči.

Pomembno je poudariti, da nasilje nad starejšimi ni nujno omejeno na faze začaranega kroga nasilja. Lahko se pojavlja »le« občasno, kot odziv na prepir, v katerem oseba v stanju prekomerne čustvene vzburjenosti reagira nasilno – bodisi fizično, psihično, spolno ali ekonomsko. Na primer, povzročitelj nasilja, ki je imel zelo stresen dan v službi, se ob prihodu domov sporeče s starejšo osebo (družinskim članom) zaradi nepospravljene posode po kosilu. To lahko privede do tega, da jo označi za »lenuha« (psihično nasilje) in jo udari po obrazu (fizično nasilje).

Prevečkrat opažamo, da se pri žrtvah nasilja pogosto poudarjajo »le« telesne posledice, pri čemer so negativni vplivi na duševno zdravje žrtve dejansko pogostejši kot telesne poškodbe. Žrtve se pogosto soočajo z zmanjšano stopnjo samospoštovanja, samomorilnimi nagnjenji, težnjami k samopoškodovanju in podobnimi negativnimi posledicami.

Poleg tega žrtve pogosto razvijejo simptome duševnih stisk ali motenj, med katerimi so najpogostejši:

• anksiozna motnja,
• izguba spomina,
• post-travmatska stresna motnja,
• zloraba alkohola in/ali psihoaktivnih substanc,
• izguba apetita in
• zanemarjanje osebne higiene ter zdravja.

Poleg negativnih posledic nasilja na duševno zdravje, ki so opisane zgoraj, nasilje prav tako negativno vpliva na telesno zdravje. Nasilje lahko vodi v daljše in manj učinkovito okrevanje po boleznih ter poškodbah ali celo vodi v predčasno smrt starejše odrasle osebe.

Pogosto je težko prepoznati začetek nasilnega vedenja bližnjega, kar je povezano z več dejavniki: čustveno smo navezani na to osebo, morda smo bili zmanipulirani v prepričanje, da si »zaslužimo« tak odnos, težko razumemo, da se nam to dogaja, ali pa preprosto ne prepoznamo začetnih znakov nasilnega vedenja.

Nekateri najpogostejši znaki nasilnega vedenja so:

• stalen nadzor nad našim početjem doma (npr. nenapovedani obiski v sobi),
• stalen nadzor nad našim početjem v družbi (npr. prekomerno klicanje, pošiljanje sporočil, nalaganje aplikacij za sledenje naše lokacije),
• prekomerno kritiziranje,
• poniževanje,
• upravljanje našega življenja (npr. odločanja namesto nas o naših osebnih odločitvah),
• omejevanje stikov z drugimi ljudmi,
• grožnje,
• odtegovanje življenjskih potrebščin (npr. hrane, zdravil, čistih oblačil),
• kričanje.

Pomembno je, da znake nasilja prepoznamo dovolj zgodaj, ko še lahko ukrepamo, preden se situacija dodatno zaostri in nam povzroči še več trpljenja. Takoj, ko prepoznamo nasilje, to prijavimo pristojnim organom (policiji) ali za pomoč prosimo osebo, ki ji zaupamo.

Kot zunanjemu opazovalcu je včasih težko prepoznati, da je starejša oseba žrtev nasilja, slednja pa lahko to celo zanika, če jo o tem povprašamo. Za prepoznavo nasilja nad starejšimi, si lahko pomagamo z naslednjimi opozorilnimi znaki, na katere smo pozorni, kot na primer:

• spremenjeno vedenje starejše osebe (npr. depresivno razpoloženje, tesnobnost, zmedenost)
• socialni umik od bližnjih oseb (npr. družine, prijateljev, sosedov)
• nepojasnjene modrice, ureznine, opekline in/ali brazgotine
• pomanjkanje osnovnih medicinskih pripomočkov (npr. očala, proteza, slušni aparat, zdravila)
• nenadne spremembe v potrošniškem vedenju (npr. prekomerno dvigovanje gotovine, položnice pa ostajajo neplačane)
• zaležnine
• slabša osebna higiena (še posebej pri osebah, ki za ohranjanje higiene potrebujejo pomoč)

Pomembno je, da prepoznamo nevarne situacije zgodaj, preden povzročijo dodatno trpljenje. Znaki, ki so bili opisani zgoraj, nam lahko pomagajo pri prepoznavanju teh situacij.

Ko se znajdemo v nevarni situaciji, je najbolj priporočljivo, da se fizično umaknemo iz tega okolja. Čeprav so umiki iz nevarnih situacij le začasne rešitve, jih lahko izkoristimo za počitek od stalnega stresa in premislek o naslednjih korakih, ki jih moramo narediti, da se zaščitimo pred nasiljem v prihodnosti.

Govoriti o travmatičnih izkušnjah, kot je nasilje, nikoli ni lahko, vendar pa nam lahko zaupanje drugi osebi pomaga pri soočanju s situacijo. To lahko vključuje prijatelje, družinske člane, osebnega zdravnika in druge osebe, ki jim zaupamo. Ti posamezniki nam lahko nudijo oporo, nasvete ali celo zatočišče, kjer lahko zapustimo nevarno okolje.

Osebni zdravniki so dolžni pomagati zaradi moralnih razlogov in službene dolžnosti. Srečali so se že s podobnimi situacijami in poznajo protokole za ravnanje v takšnih primerih.

Varne hiše, ki delujejo v okviru Centrov za socialno delo, so namenjene zagotavljanju zatočišča žrtvam nasilja, predvsem ženskam in otrokom. Te stavbe nudijo varen prostor, kamor se lahko žrtve zatečejo in ponovno uredijo svoje življenje, ob podpori posebej izobraženih svetovalcev. Lokacija varnih hiš je tajna.

V primeru neposredne nevarnosti, ki ogroža zdravje ali življenje, lahko pokličemo številko za nujno pomoč (113) policije. Policisti so posebej usposobljeni za ravnanje v takšnih primerih in bodo hitro poslali patruljo, da zagotovi ustrezno pomoč.

Če zaznamo katerega od zgoraj omenjenih znakov pri drugi osebi, je pomembno, da jo vprašamo o njenem odnosu z bližnjo osebo, za katero sumimo, da bi lahko bila nasilna ter opazujemo njen odziv.

Ob opazovanju odnosa med povzročiteljem in žrtvijo lahko opazimo določene znake, ki kažejo na disfunkcionalnost ali celo ogrožajoč odnos. Med temi znaki so:

• zatiranje predlogov, želje in idej žrtve,
• nespoštljivo vedenje (npr. osebi kaže hrbet tekom pogovora, ignoriranje starejše odrasle osebe, nespoštovanje zasebnosti)
• nespoštljiva komunikacija s starejšo osebo (npr. konstantno prekinjanje starejše odrasle osebe med govorom, ignoriranje povedanega s strani osebe)
• očitni znaki psihičnega nasilja (npr. komuniciranje s povzdignenem glasom, žaljenje, poniževanje)
• žrtev ima občutek, da mora pojasnjevati ali upravičevati svoje vedenje,
• grožnje (še posebej grožnje s poškodovanjem njih samih),
• ljubosumje (predvsem v primeru, da nasilje izvaja intimni partner),
• posesivnost oz. lastenje druge osebe.

Poleg prej navedenih znakov je pogosto jasen indikator tudi fizična poškodba. Če ne vemo, kdo bi se lahko nasilno vedel, osebo vprašamo o izvoru njenih poškodb ter opazujemo njen odziv.

Prav tako kot fizična poškodba, je lahko indikator nasilnega vedenja tudi nenaden nastop finančnih težav. Osebo lahko povprašamo o morebitnih razlogih za nenaden nastop finančnih težav, pri čemer ne opazimo, da bi oseba nenadoma kakorkoli spremenila svoj življenjski slog ali pričela prekomerno trošiti denar.

Če se oseba prične odpirati in nam zaupa svoje težave, s katerimi se spopada, je naša odgovornost, da jo aktivno poslušamo , ne prekinjamo in je ne obsojamo. Prav tako nikoli ne zmanjšujemo pomena njenih stisk ter ne podajamo vrednostnih sodb. Empatično jo vprašamo, kako ji lahko pomagamo, ter ji nudimo podporo tam, kjer jo potrebuje.

Nikoli ne podcenjujemo pomena, ki ga nasilje ima na posameznika. Ob izpovedi žrtve nasilja pazimo, da ne zmanjšujemo resnosti nasilja. Zavedati se moramo, da je oseba verjetno morala zbrati potreben pogum za pogovor z nami in od nas potrebuje podporo. Ne domnevamo namesto osebe, kaj jo lahko prizadene, in ne smemo zmanjševati njene izkušnje. Prav tako ni primerno, da se šalimo o nasilju, saj lahko s tem nenamerno prizadenemo osebo, s katero se pogovarjamo.

Vsak posameznik se lahko znajde v vlogi žrtve nasilja, zato je ključno, da jim ponudimo potrebno podporo. Pravilno je, da osebo spoštljivo vprašamo, kako ji lahko pomagamo.

Nekateri predlogi, kako lahko pomagamo žrtvi nasilja:

• jo poslušamo,
• ji nudimo zatočišče, če je to mogoče,
• ji pomagamo poiskati strokovno pomoč,
• smo ji na voljo, da se na nas obrne, če se nasilna situacija ponovno zaostri,
• storilca kaznivega dejanja lahko (anonimno) prijavimo policiji.

Več virov pomoči najdeš na naslednji povezavi.

Povzeto po:
Nasilje v družini. Kampanja Nisi okej? Povej naprej. Uporabljeno decembra 2023, spletna stran: https://nisiokejpovejnaprej.si/dusevno-zdravje/soocanje-s-tezkimi-zivljenjskimi-situacijami/nasilje-v-druzini/

‌Nasilje nad starejšimi Uvod. Uporabljeno decembra 2023, spletna stran: https://www.zbornica-zveza.si/wp-content/uploads/2019/09/NASILJE-NAD-STAREJ%C5%A0IMI.pdf

Sadock, B. J., Sadock, V. A., & Ruiz, P. (2015). Kaplan & Sadock’s synopsis of psychiatry: Behavioral sciences/clinical psychiatry (11th ed.). Wolters Kluwer.

American Psychiatric Association. (2022). Diagnostic And Statistical Manual Of Mental Disorders (5th-TR). American Psychiatric Association.