Delirij je akutno stanje zmanjšane zavesti in kognicije, ki se najpogosteje kaže kot motnje pozornosti – težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti. Oseba v delirantnem stanju ima lahko različno izraženo kvantitativno motnjo zavesti – od solmolence (dremavosti) pa vse do kome, kot tudi kvalitativno motnjo zavesti – dezorientacija v času, v prostoru in/ali situaciji. Delirij zaznamuje tudi upočasnjenost in inkoherentnost miselnega toka, motnje v spalnem ritmu, težave s spominom in abnormalne psihomotorične aktivnosti (npr. nenadzorovani gibi ali negibnost, tremorji). Oseba lahko doživlja tudi halucinacije (najpogosteje vidne), kar se lahko odraža tudi v njenem vedenju – oseba sledi halucinatornemu doživljanju. Prav tako je lahko oseba v delirantnem stanju razdražljiva, napeta in prestrašena, kar je posledica neprijetnih doživljanj. Intenzivnost simptomov lahko tekom dneva niha, z večjo izraženostjo ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Običajno nastopi hitro – v parih urah ali dnevih, in traja nekaj dni ali tednov.

Delirij se pojavlja pri do 30 % vseh hospitaliziranih pacientov, še posebej med starejšimi pacienti, pacienti po operaciji (postoperativni) in terminalno bolnimi pacienti. Pri slednjih se lahko delirij pojavi pri 80 % primerov. Delirij pa ni značilen samo za hospitalizirane paciente ampak se lahko pojavlja tudi v splošni populaciji. Raziskave kažejo, da je delirij prisoten pri 14 % starejših odraslih oseb, ki so starejše od 85 let.

Dejavnikov tveganja za razvoj delirija je več, najpogostejši med njimi pa so:

• starost osebe 65 let in več
• zloraba alkohola in psihoaktivnih substanc (PAS)
• zgodovina delirija
• demenca
• depresija
• zdravljenje z nekaterimi zdravili
• okvare vida in sluha
• dehidracija
• slabša prehranjenost
• pomanjkanje spanca
• prisotnost (večih) telesni bolezni hkrati

Sama prisotnost dejavnikov tveganja še ne pomeni, da bo oseba razvila delirij. Z večjim številom dejavnikov tveganj se veča verjetnost za nastop delirija, ko so prisotni tudi vzročni dejavniki, ki so opredeljeni spodaj.

Poznamo več vrst delirija, ki se kljub skupnim značilnostim (zmanjšanje zavesti in kognicije) med seboj tudi razlikujejo, glede na:

• Vzrok (npr. intoksikacija z alkoholom, telesna bolezen)
• Stopnjo aktivacije (hiper, hipo ali mešana)
• Čas trajanja (akutno ali dolgotrajno)

Delirija je običajno posledica skupka večih dejavnikov, od katerih eden sam po sebi običajno ne bi vodil v razvoj le-tega. Najpogostejši vzroki za razvoj delirija so:

1. Intoksikacija s substancami:
   • alkohol
   • psihoaktivne substance
2. Odtegnitev od substanc:
   • alkohol
   • psihoaktivne substance
3. Stranski učinek zdravil
4. Zaradi drugega zdravstvenega stanja
   • bolezni centralnega živčnega sistema – npr. epilepsija, poškodbe glave
   • infekcije – npr. uroinfekti, sepsa, sifilis
   • nekatere presnovne bolezni – npr. elektrolitske abnormalnosti, zelo nizek ali visok krvni sladkor
   • hipoksija (pomanjkanje kisika)
   • srčno-žilne bolezni
   • bolezni in poškodbe možganskih žil
   • zastrupitev s toksini (npr. težke kovine)
5. Zaradi večih razlogov (npr. istočasno prisotna poškodba glave in intoksikacija z alkoholom)

Glede na stopnjo aktivacije oz. izrazitosti simptomov ločimo tri tipe delirija, in sicer:

• hiperaktivni podtip
• hipoaktivni podtip
• mešani podtip

Hiperaktivni podtip
Hiperaktivni podtip delirija je najmanj pogost, a hkrati najpogosteje diagnosticiran podtip delirija. Bolniki s hiperaktivnim podtipom so lahko nemirni, imajo povišan srčni utrip in krvni tlak, prisotna je lahko rdečica po obrazu. Prav tako se lahko zaradi razdraženosti pojavita tudi občutka strahu in jeze.

Hipoaktivni podtip
Hipoaktivni podtip delirija je najtežje prepoznati in ga diagnosticirati, saj je značilen upad aktivnosti posameznika, ki se lahko kaže kot zaspanost, utrujenost, redki gibi okončin in nepogovorljivost.

Mešani podtip
Mešani podtip delirija združuje značilnosti tako hiperaktivnega, kot tudi hipoaktivnega podtipa. Običajno se kaže kot izmenjujoča se obdobja povišane aktivnosti (značilnost hiperaktivnega podtipa) in obdobja zmanjšane aktivnosti (značilnost hipoaktivnega podtipa). Obdobja zmanjšane aktivnosti so pogostejša ponoči.

Nekatere raziskave trdijo, da je mešani podtip najpogostejši, saj bi naj bil značilen za kar polovico vseh primerov delirija. Druge raziskave pa opozarjajo na možnost, da je pogostejši hipoaktivni podtip delirija, a da slednji večkrat ostane nediagnosticiran.

Delirij je običajno nenaden, a lahko preden nastopijo očitni simptomi delirija, včasih opazimo prisotnost nekaterih drugih simptomov, npr. strahu, nemira, preobčutljivost za svetlobo ali zvok. Glede na čas trajanja delimo delirij na:

• Akutni delirij, ki traja nekaj ur ali dni
• Dolgotrajni delirij, ki traja nekaj tednov ali mesecev.

Čas trajanja delirija je običajno odvisen od časa prisotni vzroka za njegov razvoj (glej zgoraj). Ko se identificira in odpravi vzrok za delirij, običajno večina simptomov izveni v enem tednu. Tipično se oseba, ki je doživela delirij, tega ne spomni, ima pomanjkljiv spomin na delirantno obdobje ali pa meni, da je šlo za sanje.

Na čas trajanja delirija vpliva tudi starost osebe – pri starejših odraslih delirij navadno traja dlje, kot pri mlajših osebah.

Delirij in demenco med seboj pogosto zamenjamo, saj se lahko na prvi pogled kažeta s podobnimi znaki. Tako delirij kot tudi demenca vodita v motnje kognitivnih funkcij (predvsem prizadeti so pozornost, orientacija in spomin) in sta bolj značilna za starejšo odraslo dobo, čeprav se lahko pojavita tudi v mlajših življenjskih obdobjih. Prav tako delirij kot tudi demenca poslabšata kakovost življenja osebe.

Kljub temu pa med delirijem in demenco obstaja kar nekaj pomembnih razlik:

• Delirij se običajno razvije hitro (v nekaj urah ali dneh), medtem ko je razvoj demence počasnejši in se navadno razvija postopoma, v obdobju nekaj mesecev ali celo let.
• Delirij traja manj časa kot demenca.
• Pri deliriju je zmanjšana stopnja zavesti, sploh v primerjavi z zgodnjimi stopnjami razvoja demence.

Delirij običajno povezujemo z akutnimi spremembami zdravstvenega stanja, kot so npr. okužbe, zastrupitve in presnovne motnje, medtem ko demenco običajno povezujemo z nevrodegenerativnimi boleznimi, torej boleznimi, ki povzročijo okvare našega živčnega sistema, predvsem možganov.

Delirij in shizofrenija imata nekaj skupnih značilnosti, vendar gre za popolnoma drugačni zdravstveni stanji. Tako za delirij, kot tudi za shizofrenijo so lahko značilne nekatere motnje zaznavanja (npr. slušne ali vizualne halucinacije) in blodnje – prepričanje, da nas nekdo preganja. Delirij in shizofrenija prav tako negativno vplivata na naše kognitivne sposobnosti, predvsem kot težave s spominom, pozornostjo, koncentracijo in mišljenjem. Zaradi tega tako delirij kot tudi shizofrenija negativno vplivata tudi na kakovost našega življenja.

Pomembno pa je poudariti, da sta delirij in shizofrenija kljub nekaterim podobnim znakom dve ločeni zdravstveni stanji, med katerima obstaja tudi nekaj pomembnih razlik:

• Delirij je navadno nenaden in kratkotrajen, medtem ko je za shizofrenijo značilen postopen razvoj in dolgotrajnejše trajanje.
• Delirij prav tako pogosteje prizadene starejše odrasle osebe, še posebej, če so hospitalizirani, medtem ko je shizofrenija bolj značilna za mlajše osebe, saj se navadno pojavi v obdobju zgodnje odrasle dobe.
• Delirij lahko ločimo od shizofrenije tudi po vsebini blodenj – v primeru delirija so te običajno vsebinsko slabo organizirane in se hitro spreminjajo, glede na spremembe v okolju osebe, medtem ko so pri shizofreniji blodnje veliko bolj organizirane in konstantne.

Za delirij je značilna sprememba zavesti, med tem ko to ni običajno za shizofrenijo.

Depresijo najpogosteje zamenjujemo s hipoaktivnim podtipom delirija, saj imata nekaj pomembnih skupnih značilnosti. Tako za hipoaktivni tip delirija, kot tudi za depresijo, je značilna zmanjšana aktivnost, ki se lahko kaže kot izguba interesa za hobije in opravljanje vsakodnevnih opravil. Prav tako je za depresijo in hipoaktivni tip delirija značilna zmanjšana komunikacija z drugimi, predvsem kot nepogovorljivost, ki lahko vodi do socialne izolacije oseb. Depresija in delirij tudi negativno vplivata na naše kognitivne funkcije, predvsem pozornost, kar lahko zmanjša našo sposobnost sprejemanja odločitev in delovanja v družbi.

Kljub nekaterim podobnostim med depresijo in hipoaktivnim tipom delirija pa med njima obstajajo tudi pomembne razlike:

• Medtem ko je za hipoaktivni delirij značilna motnja zavesti, ki se lahko kaže kot zmedenost, neorientacija in nihanje budnosti, depresija takšnih težav navadno ne vključuje.
• Delirij lahko povzroči prisotnost motenj zaznave okolice (npr. halucinacije, blodnje), medtem ko jih depresija ne.
• Depresijo uvrščamo med razpoloženjske motnje, ki jo pogosto spremljajo občutki žalosti in obupa, medtem ko delirij ne vpliva nujno na razpoloženje osebe.

Pomembna je tudi razlika v hitrosti nastopa in trajanju bolezni – delirij navadno nastopi hitro in se praviloma hitro tudi razreši, medtem ko depresija pogosto traja precej dlje – nekaj mesecev ali celo let.

Manija je stanje, ki ga lahko poenostavljeno opišemo kot nasprotje depresije. Zato lahko manijo najpogosteje zamenjamo s hiperaktivnim podtipom delirija. Za hiperaktivni tip delirija in manijo sta značilni predvsem povišana stopnja aktivnosti in težave pri nadzoru naših impulzov, kar se lahko kaže kot občutek nemira, hitro govorjenje, vzkipljivost in razdražljivost. Pri maniji in hiperaktivnem tipu delirija lahko opazimo tudi zmanjšano potrebo po spanju ali celo popolno nespečnost.

Kljub nekaterim podobnostim med manijo in hiperaktivnim podtipom delirija pa med njima obstaja tudi nekaj pomembnih razlik:

• Delirij navadno nastopi hitro in traja manj časa, medtem ko lahko manija traja daljši čas.
• Delirij lahko prav tako vključuje zaznavne motnje, kot so halucinacije, medtem ko jih manija navadno ne.

Medtem ko je za delirij značilen občutek zmedenosti in slabša orientacija, manijo pogosteje povezujemo s prekomernim optimizmom in povečano samozavestjo.

Kadar se pojavijo znaki delirija, je najbolje čim hitreje obiskati osebnega zdravnika. Osebni zdravnik bo opravil pregled simptomov in ocenil naše splošno zdravstveno stanje ter nas napotil k specialistu, glede na vzrok za razvoj delirija. Izbrani specialist bo zdravil vzrok za razvoj delirija in v zdravljenje vključil tudi specialista psihiatrije, ki bo opravil psihiatrično oceno zdravstvenega stanja in predpisal ustrezno terapijo. Zdravniki bodo pri zdravljenju nudili tudi oporo tako nam, kot tudi našim bližnjim in nam po potrebi svetovali, kako spremeniti življenjski slog, da zmanjšamo možnost ponovnega razvoja delirija.

Zdravljenje delirija tako delimo na zdravljenje vzrokov za nastanek delirija (npr. prisotnost telesne okužbe) in zdravljenje simptomov delirija. Zdravljenje vzrokov za nastanek delirija je odvisno od več dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši:

• vzrok za nastanek delirija (glej zgoraj)
• starosti in telesne teže osebe
• alergij na zdravilne učinkovine
• kontraindikacij, če že prejemamo kakšna zdravila za druge bolezni

Simptomi delirija, ki najpogosteje potrebujejo farmakološko zdravljenje, so psihoza, nemir in nespečnost. Zdravila, ki jih najpogosteje uporabimo za farmakološko zdravljenje tako vključujejo antipsihotike, zdravila s pomiritvenim učinkom (zmanjšajo občutke tesnobe in nemira) ter zdravila za spanje. Pomembno je, da upoštevamo morebitne kontraindikacije med zdravili in spremljamo, kako se oseba odzove na predpisana zdravila.

Razvoj delirija lahko pogosto preprečimo ali omilimo z nekaterimi preventivnimi ukrepi, kot na primer:

1. Poskrbimo, da imamo urejeno okolico: Mirno, dobro osvetljeno in tiho okolje lahko zmanjša možnost nastanka delirija, saj zmanjšamo vpliv motečih dejavnikov (npr. prekomeren hrup, svetloba, stresno okolje), kar pomaga pri ohranjanju orientacije in zmanjševanju stresa.

2. Pomagamo si s pripomočki za izboljšanje orientacije: Uporaba pripomočkov za izboljšanje orientacije, kot so na primer ure, koledarji, oznake prostorov ali zemljevidi izboljšajo našo časovno in prostorsko orientacijo. Tako pomembno povečamo občutek orientacije, kar lahko prepreči razvoj in trajanje delirija.

3. Če smo že kdaj doživeli delirij, se o tem pogovorimo z bližnjimi: Zgodovina delirija lahko poveča verjetnost za njegov ponovni pojav. Pomembno je, da se o tem pogovorimo z našimi bližnjimi in skupaj z njimi pripravimo načrt, če se bo delirij ponovno pojavil.

4. Skrbimo za zadosten vnos tekočine in ustrezne prehrane: Dehidracija in podhranjenost prispevata k razvoju številnih zdravstvenih zapletov, tudi delirija. Pomembno je, da z ustrezno hidracijo in prehranjenostjo skrbimo za naše zdravje, saj tako zmanjšamo verjetnost razvoja bolezni in tudi delirija. Če nismo prepričani kako zagotoviti primeren vnos vseh potrenih hranilnih snovi, se lahko posvetujemo z osebnim zdravnikom ali specialistom za prehrano (nutricionistom).

5. Poskrbimo za ustrezen nadzor našega zdravstvenega stanja: Z ustreznim in rednim zdravljenjem osnovnih bolezni ter ustreznimi zdravili pomembno zmanjšamo verjetnost razvoja delirija kot posledice osnovne bolezni. Ključno je tudi, da spremljamo, kako zdravila, ki jih jemljemo, vplivajo na naše počutje in delovanje ter o tem obvestimo zdravnika, ki nam jih je predpisal.
6. Izogibamo se uporabe alkohola in psihoaktivnih substanc: Uporaba alkohola in psihoaktivnih substanc negativno vplivata na naše zdravstveno stanje. Poleg neposrednih škodljivih učinkov na naše telesno in duševno zdravje negativno vplivata tudi na našo orientacijo in razsodnost. Delirij lahko nastopi tako zaradi učinkov alkohola in psihoaktivnih substanc, kot tudi kot posledica odtegnitvenega sindroma.
   
   
7. Uredimo si higieno spanja: Dovolj spanja in vzdrževanje rednega vzorca spanja (npr. vstajanje in zaspanje ob isti uri) lahko pomagata izboljšati kakovost našega počutja ter ima splošni pozitivni učinek na naše telesno in duševno zdravje. Več o higieni spanja si lahko preberete tukaj.

Delirantnim osebam lahko pomagamo na mnogo načinov in tako pozitivno vplivamo na njihovo splošno počutje in hitrost okrevanja.

1.  Podučimo se o deliriju: Da bi delirantni osebi lahko pomagali, je pomembno, da se o deliriju podučimo s pomočjo zanesljivih virov informacij (npr. NIJZ) o njegovih vzrokih, znakih in poteku.
2. Prepoznava znakov: Pomembno je, da opazujemo vedenje svojih bližnjih in prepoznamo znake, ki so značilni za delirij (npr. inkoherentnost, zmedenost, poslabšanje pozornosti). Znaki delirija navadno nastopijo hitro, najpogosteje skupaj s pridruženo telesno boleznijo, vpeljavo novih zdravil ali težavami z zasvojenostjo od alkohola in psihoaktivnih substanc.
3. Zagotovimo varno in mirno okolje: Iz okolja odstranimo odvečne predmete, sploh če so lahko nevarni za delirantno osebo ali njeno okolico. Okolje naredimo mirno, primerno osvetljeno in iz njega odstranimo moteče in/ali prekomerno glasne zvočne vire.
4. Pomagamo pri ohranjanju orientacije: Delirantni osebi lahko pomagamo tako, da jo orientiramo v času in prostoru. Večkrat ji lahko povemo, kje se nahajamo, koliko je ura, kateri dan je ipd. Na ta način osebo pomirimo in ji zagotovimo, da je na varnem.
5. Spoštljivo in jasno se pogovarjamo: Pomembno je, da delirantno osebo poslušamo in ohranimo mirno ter lahko razumevajočo komunikacijo. Morebitnih halucinacij, ki jih oseba doživlja, ne izpostavljamo z namenom konflikta, ampak osebi mirno zagotovimo, da je na varnem. Na ta način lahko osebo pomirimo.
6. Sodelujemo z zdravstvenim osebjem: S sodelovanjem z zdravstvenim osebjem lahko pomirimo osebo v delirantnem stanju in se naučimo načinov, kako ji pomagati. Če opazimo kakršnekoli spremembe v stanju osebe je pomembno, da o njih opozorimo zdravstveno osebje.
7. Bodimo potrpežljivi: Potrpežljivost je ključnega pomena za učinkovito pomoč osebi v delirantnem stanju. Naj nam ne bo odveč, da kakšno stvar povemo večkrat in razumljivo, ter si ne jemljimo preveč k srcu, če nas oseba užali. Delirij lahko izzove reakcije, ki jih oseba drugače ne bo imela in niso odraz prepričanj te osebe, ampak zgolj njenega zdravstvenega

Sadock, B. J., Sadock, V. A., & Ruiz, P. (2015). Kaplan & Sadock’s synopsis of psychiatry: Behavioral sciences/clinical psychiatry (11th ed.). Wolters Kluwer.

American Psychiatric Association. (2022). Diagnostic And Statistical Manual Of Mental Disorders (5th-TR). American Psychiatric Association.

Pregelj,P., Blanka Kores-Plesničar, Tomori, M., Bojan Zalar, Slavko Ziherl, Hojka Gregorič Kumperščak, Matej Kravos, & Al, E. (2013). Psihiatrija. Psihiatrična Klinika.

O’hara, R., Reynolds, C. F., & Etkin, A. (2016). Handbook of Mental Health and Aging. Academic Pr.

Augusto, C., & Ivbijaro, G. (2019). Primary Care Mental Health in Older People : a Global Perspective. Springer. International Publishing.ing.